Vid Šteh

Po velikem zmagoslavju z nihilističnim neo-westernom No Country for Old Men sta si brata Joel in Ethan Coen za svoj naslednji projekt pričakovano izbrala nekaj lahkotnejšega; Burn After Reading spada v kategorijo filmov kot sta Raising Arizona in O Brother, Where Art Thou?, to se pravi med nepretenciozne farsične komedije, ki se ne jemljejo preveč resno, hkrati pa vsebujejo dovolj satirične ostrine in črnohumornega ugriza, da ne izpadejo kot še eno generično razvedrilo. Burn After Reading, ki se znova lahko pohvali z zvezdniškim igralskim ansamblom (John Malkovich, Tilda Swinton, George Clooney, Brad Pitt, Richard Jenkins in Frances MacDormand), sledi osramočenemu uslužbencu CIE Osbournu Coxu, ki ga zaradi prekomernega pitja želijo premostiti iz matičnega oddelka, zato jezno pusti službo in skuša uresničiti svoje dolgoletne življenjske sanje; postati pisatelj. Toda ko njegova nezvesta žena po nasvetu odvetnika presname podatke o moževem finančnem stanju na CD zgoščeno, se ta znajde na tleh bližnjega fitnes centra, kjer pride v roke uslužbencema Lindi in Chadu, ki se v prepričanju, da CD skriva strogo zaupne podatke, odločita Coxa izsiljevati. Kot že omenjeno, je Burn After Reading tipična “coenovska” komedija zmešnjav, kjer ne manjka izrazito ekscentričnih likov, absurdnih zapletov in živahnega tempa, ob katerem gledalec ne razmišlja (preveč) o tem, kako npr. zgodba ne pretirano smiselna in da so zavoljo kratke minutaže slabe ure in pol nekateri zasuki razviti zelo na hitro in brez poglobljenosti. Pa vendar je glavna odlika pričujočega filma ta, da iz svojih igralcev iztisne močan komičen talent, kjer zasijeta predvsem Pitt in Malkovich. Končni rezultat je lahkotna burkaška komedija, ki v filmografiji bratov Coen ostaja trdno zasidrana v zlati sredini.

Mickey Keating ima že dolgoletne izkušnje na področju neodvisnih grozljivk, ki temeljijo na izrazitem minimalizmu, skromni zgodbi, ki mnogo več skriva kot pove ter nekonvencionalnih žanrskih prijemih (Darling, Carnage Park, Ritual), zaradi katerih njegovi filmi vedno močno razdvajajo občinstvo. Psihološka srhljivka Invader s tega vidika najverjetneje ne bo odgnala Keatingovih oboževalcev, hkrati pa jih tudi ne bo pridobila; film, ki traja zgolj dobro uro, sledi mlademu dekletu Ani, ki prispe v Chicago, da bi obiskala svojo sestrično, vendar pa je namesto tople dobrodošlice deležna grozljivega spoznanja, da je sestrična izginila, v njeni hiši pa stanuje tuja oseba. Invader sledi estetiki filmov s tehniko “tresoče kamere”, ki jo je populariziral predvsem Paul Greengrass v svojih modernih klasikah kot sta Bloody Sunday in United 93; ta pristop bo seveda nekatere gledalce navdušil, saj bodo zaradi tega lažje vpeti v samo dogajanje, pri drugih pa bo najverjetneje povzročal vrtoglavico in slabost. Navkljub temu je Invader uspešen poskus grozljivke, ki ne utruja s pretiranim razlaganjem vsebine in skuša pripeljati svojo (predvidljivo) zgodbo na karseda vzdušen način; to ji uspe ob pomoči avtentičnih igralskih predstav, prepričljive temačne atmosfere in grobega sloga, ki je morebiti res na trenutke moteč, hkrati pa osvežujoče distanciran od hollywoodskega kiča, ob katerem bi Invader izpadel kot še en povprečen “gospodinjski” triler. Končni rezultat je preprosta, nepretenciozna in direktna srhljivka, ki služi kot kratkočasno razvedrilo.