Tow, drugi celovečerec režiserke Stephanie Laing, se začne s pretresljivim statističnim podatkom; v ZDA vsako noč zaradi izgube strehe nad glavo v avtomobilih prenoči od enega do treh milijonov ljudi. Pričujoči film pripoveduje eno od takšnih zgodb; glavna junakinja je namreč brezdomka Amanda (Rose Byrne), ki že dlje časa živi v svojem starem avtomobilu in skuša poiskati službo, kar je zaradi njene težavne preteklosti in alkoholizma vse prej kot preprosta naloga. Ko se ji priložnost za delo vendarle nasmehne, zgrožena ugotovi, da ji je avtovleka zasegla vozilo in prodala na avkciji, kar Amando pahne v leto dni trajajoči sodni boj ob pomoči idealističnega mladega odvetnika Kevina (Dominic Sessa). Zaplet filma spominja na nekaj, česar se spomnijo solzave televizijske melodrame, vendar pa je končni rezultat nekaj popolnoma drugačnega in – predvsem – boljšega. Tow se vsekakor dotika resnih družbenih problematik (brezdomstvo, boj malega človeka s požrešno birokacijo in krogom nadutih bogatašev, premagovanje odvisnosti), vendar pa film nikoli ne zapade v predvidljive pasti podobnih izdelkov kot sta pretirana zamorjenost ali sentimentalnost. Občudovanja vredno je predvsem to, da režiserka v zgodbo vključi nepričakovano veliko toplega humorja, ki pa nikoli ne zasenči resnosti Amandine situacije, zanašanje na prikaz njenega razburkanega čustvenega vrtinca pa prav tako venomer ostaja v mejah pristnega realizma, ki ne prisega na naivnosti. Seveda pa je vezno tkivo filma znova fenomenalna Byrnova, ki znova uspe najti idealno ravnotežje med empatijo in grobostjo, njena predstava pa drži zgodbo pokonci tudi v trenutkih, ko se ta zateče k hollywoodski poenostavljenosti, kar je še posebej izrazito v sklepnem delu filma. Tow ni popoln film in bi v nekaterih primerih šel bolj na “nož”, vendar pa so njegovi sporočilnost, smisel za humor in iskrenost tako močni, da bo pri gledalcu pustil trajen vtis.
