Tow (2025)

Rating: 8 out of 10.

Tow, drugi celovečerec režiserke Stephanie Laing, se začne s pretresljivim statističnim podatkom; v ZDA vsako noč zaradi izgube strehe nad glavo v avtomobilih prenoči od enega do treh milijonov ljudi. Pričujoči film pripoveduje eno od takšnih zgodb; glavna junakinja je namreč brezdomka Amanda (Rose Byrne), ki že dlje časa živi v svojem starem avtomobilu in skuša poiskati službo, kar je zaradi njene težavne preteklosti in alkoholizma vse prej kot preprosta naloga. Ko se ji priložnost za delo vendarle nasmehne, zgrožena ugotovi, da ji je avtovleka zasegla vozilo in prodala na avkciji, kar Amando pahne v leto dni trajajoči sodni boj ob pomoči idealističnega mladega odvetnika Kevina (Dominic Sessa). Zaplet filma spominja na nekaj, česar se spomnijo solzave televizijske melodrame, vendar pa je končni rezultat nekaj popolnoma drugačnega in – predvsem – boljšega. Tow se vsekakor dotika resnih družbenih problematik (brezdomstvo, boj malega človeka s požrešno birokacijo in krogom nadutih bogatašev, premagovanje odvisnosti), vendar pa film nikoli ne zapade v predvidljive pasti podobnih izdelkov kot sta pretirana zamorjenost ali sentimentalnost. Občudovanja vredno je predvsem to, da režiserka v zgodbo vključi nepričakovano veliko toplega humorja, ki pa nikoli ne zasenči resnosti Amandine situacije, zanašanje na prikaz njenega razburkanega čustvenega vrtinca pa prav tako venomer ostaja v mejah pristnega realizma, ki ne prisega na naivnosti. Seveda pa je vezno tkivo filma znova fenomenalna Byrnova, ki znova uspe najti idealno ravnotežje med empatijo in grobostjo, njena predstava pa drži zgodbo pokonci tudi v trenutkih, ko se ta zateče k hollywoodski poenostavljenosti, kar je še posebej izrazito v sklepnem delu filma. Tow ni popoln film in bi v nekaterih primerih šel bolj na “nož”, vendar pa so njegovi sporočilnost, smisel za humor in iskrenost tako močni, da bo pri gledalcu pustil trajen vtis.

Watership Down (1978)

Rating: 9 out of 10.

Britanska animacija je v 70. in 80. letih doživljala kreativni preporod, še posebejo po zaslugi drznih in nekonvencionalnih filmarjev, ki so prebili okvirje brezskrbnega razvedrila za mlajše gledalce in dostavili izkušnjo, ki je ciljno občinstvo enako močno navdušila kot tudi (če ne celo še bolj) travmatizirala. Watership Down, adaptacija istoimenskega romana Richarda Adamsa, nedvomno spada med tovrstne animirane klasike; zgodba sledi skupini divjih zajcev, ki zapustijo svoje podzemno domovanje, katerega bodo ljudje v kratkem zravnali z zemljo in krenejo na dolgo in nevarno potovanje skozi angleško podeželje, da bi našli varno zatočišče na idiličnem griču, ki pa je v lasti Efrafa, tiranskega vodje legla, ki vlada z nasiljem in ustrahovanjem. Ena od odlik pričujočega filma je njegova čudovita vizualna podoba, katero v današnjem času digitalne izmaličenosti pošteno pogrešamo; presunljivo izrisane akvarelne podobe angleškega ruralnega okolja se brezhibno zlivajo z ročno izdelano animacijo, ki navkljub elementom pravljičnosti in fantazije (film domiselno predstavi obstoj zajcev skozi oko mitološkosti) ohranja presenetljivo visoko mero (nasilnega) realizma. Debata o tem, če je film primeren za otroke, je vsekakor na mestu, saj Watership Down ne skopari s prikazom krutosti narave in se dotika za mlajše občinstvo kompleksnih tem kritike totalitarnih režimov, soočanja s smrtjo, prebolevanja izgube in predvsem uničujočega odnosa med človekom in živaljo.Kar se zdi kot zelo tvegan filmski eksperiment, se posrečeno zlije v vizualno čudovito, pretresljivo in ganljivo basen, podkrepljeno z izvrstnim razvojem likov, nepredvidljivo in šokantno zgodbo, nepozabno glasbo (Bright Eyes Arta Garfunkla je še danes zimzelena klasika) ter odličnimi glasovnimi predstavami veteranov britanskega filma kot sta John Hurt in Richard Briers. Morebiti drži, da je animiranka Watership Down travmatizirala cele generacije mladih gledalcev, vendar pa jim je obenem dostavila prav posebno izkušnjo, ki je zlepa ne bodo pozabili.