V žanru filmskih grozljivk smo skoraj vsako leto deležni izdelka, katerega namen ni zgolj prestrašiti, ampak tudi psihično izčrpati gledalca. Tovrstni pristop kakopak ne ugaja vsakomur, toda filmska oz. kakršnakoli oblika umetnosti bi morala stremeti k temu, da nas provocira, zbada in metaforično oklofuta. In če so vam blizu družinske srhljivke kot so Hereditary, Gwen in Midsommar, potem se boste ob ogledu The Dark and The Wicked počutili kot doma. Gre za slabo uro in pol dolgo mučno, tesnobno, mračno in nasilno družinsko dramo, ki se poslužuje strogega filmskega minimalizma; večina dogajanja je omejena na odmaknjeno kmetijo odtujene družine, ki jo ogroža nevidno zlo. Louise (izvrstna Marin Ireland) in Michael sta brat in sestra, ki prispeta na kmetijo njunih staršev, da bi poskrbela za svojega invalidnega in umirajočega očeta, medtem ko mamo načenja nepojasnjena depresija, ki jo privede do samomora. A na tej točki se film režiserja Bryana Bertina, ki je leta 2008 debitil z efektnim trilerjem Strangers, šele dobro začne; kar sledi, je s temačno atmosfero, subtilnimi prizori strašenja in psihološko kompleksnostjo likov zasnova nočna mora, kjer so tako glavni junaki kot gledalec ujeti v začaran krog nasilja, travme in delovanja sil onkraj meja racionalnega. The Dark and The Wicked ni film, ki ponuja veliko jasnih odgovorov, kar pa je od Bertina že moč pričakovati, zato se zgodba osredotoča predvsem na tragičen prikaz razpada družine, dotakne pa se tudi problematik nasilja nad starejšimi ter vpliva, ki ga ima vera na posameznika. Zaradi ambicioznih pristopov se zdi, da bi se The Dark and The Wicked lahko vsak čas sesul vase, toda do tega nikoli ne pride; gre za film, ki bolj kot na cenenosti in ekscesno prelivanje krvi prisega na vzdušje, počasni suspenz in softisticirano skrito grozo.
Ocena
