Družinski film in grozljivka sta dva žanra, ki vsaj na prvi pogled ne moreta medsebojno funkcionirati, vendar sta mojstrovini The Babadook in Hereditary dokazali, da temu ni tako. Omenjene kombinacija je sicer smiselna; družina človeka tako ali drugače zaznamuje in njegove travme, rane in uničujoči obrambni mehanizmi so pogosto odraz okolja, v katerem je odraščal, zgoraj omenjena filma pa na brutalen način razgaljata prekletstvo družinskih vezi, ki je bolj strašljivo od vseh duhov, zombijev, vampirjev in drugih pošasti. V to podkategorijo grozljivk spada tudi Run Rabbit Run avstralske režiserke Daine Reid, ki se je dosedaj pilila predvsem na področju televizije, medtem ko pričujoči film predstavlja njen celovečerni prvenec. V njem spremljamo zgodbo medicinske sestre Sarah (izvrstna Sarah Snook), ki se spopada s čudaškim obnašanjem svoje hčerkice Mie, ki med drugim zatrdi, da je Sarahina sestra Alice, ki je še kot otrok izginila neznano kam. Po pričakovanjih se Sarah kmalu spusti v brezno potlačenih travm, povezanih z njeno družino, hkrati pa se ji pred oči naslika grozljiva skrivnost o sestrinem izginotju. Več kot očitno je, da je bila Reidova močno navdihnjena s strani na začetku omenjenih filmskih mojstrovin, katere elemente spretno posvoji; vzdušna mučna atmosfera, neprijetno temačna glasba, potrpežljiv tempo ter uporaba nadnaravnega simbolizma, ki prekinja sicer pogosto realističen ton pripovedi. Filmu Run Rabbit Run bi lahko upravičeno očitali pomanjkanje izvirnosti in glede na ton pripovedi bi gledalcu pričakovali nekoliko več strašljivosti, med večje napake pa bi uvrstili še nekoliko premalo poglobljeno pripoved, zaradi katere je končni preobrat rahlo nezadovoljiv. Kljub temu pa ima Run Rabbit Run dovolj prednosti, da bo zadovoljiv oboževalce žanra.

Žanr grozljivk zadnja leta na velikih platnih doživlja renesanso z unikatnimi in provokativnimi izdelki, ki se zavestno odmikajo od preverjenih formul in poskušajo gledalce ne zgolj na hitro pretrašiti, ampak mu med drugim postreči z globjo vsebino, kompleksnejšimi tematikami, izvirnim simbolizmom in ga povleči v popolnoma drugačen in še nikoli prej viden svet. Ena od zmagovalk zadnjih let je nadnaravna družinska grozljivka Hereditary, ki je bila takoj po preimeri deležen slovesa, da gre za enega najbolj strašljivih filmov vseh časov. In četudi so takšne oznake pogosto pretirane in namenjene zgolj močnemu marketingu, se celovečerec režiserja in scenarista Arija Asterja ta zloglasni sloves vsekakor zasluži. Hereditary je namreč tragična družinska drama, ki gledalca v slabih dveh urah fizično in psihično popolnoma utrudi in ne ponuja lahkotne zabave; zgodba se namreč vrti okoli padca družine, ki med prebolevanjem smrti svoje babice naleti na grozljivo skrivnost iz njene preteklosti, ta pa začne postopoma vplivati na že tako dovolj konfliktno dinamiko med preostalimi družinskimi člani. Film že od uvodnega kadra ustvari sila tesnobno in neprijetno vzdušje, ob katerem gledalec nemudoma zasluti, da nekaj ni v redu in da se v ozadju skriva nekaj, kar bo slej ko prej pripeljalo do katastrofe in Aster ne skopari s šokantnimi preobrati in neprijetnimi presenečenji, ki bodo gledalca enako močno navdušile kot tudi travmatizirale. Izvrstna glasba, dopolnjena s temačno fotografijo ter presunljivimi igralskimi kreacijami predvsem Toni Collette in Gabrierla Bryna v vlogah psihotične matere in pasivnega očeta, so aduti filma, ki v grobem prikazuje padec patriarhata znotraj nestabilne družine, edina pot, ki pa je tokrat možna, je pot v pekel… in iz njega se gledalec nikoli ne bo vrnil takšen kot je bil. Hereditary je mojstrovina za filmske sladokusce, ki so prepričani, da v žanru grozljivk ni več prostora za originalnost in predvsem strah.