Vampirji so v filmskih grozljivkah prisotni že od njihovih začetkov v 20. in 30. letih minulega stoletja in na vrhuncu nemškega ekspresionističnega vala je luč sveta ugledala vampirska klasika Nosferatu; A Symphony of Horror režiserja F. W. Murnaua. Nema mojstrovina je bila sprva mišljena kot avtorizirana adaptacija znamenitega romana Drakula britanskega pisatelja Brama Stokerja, a ko studio zanjo ni uspel pridobiti ustreznih avtorskih pravic, je Murnau ustavil svojo različico zgodbe o vampirskem grofu Drakuli. Okvirni zaplet ostaja isti; nepremičninski agent Thomas Hutter odpotuje v Transilvanijo k skrivnostnemu grofu Orloku (fenomenalni Max Schreck v šolskem primeru presunljive metodološke igre), da bi sklenil posel o nakupu hiše v Thomasovem rodnem mestu Wisborg. Kar sledi, je dobro uro in pol dolgo potovanje v pekel, ki tudi po več kot 100 letih ostaja zlovešč, pretresljiv in nažene strah v kosti gledalcev, še posebej po zaslugi bizarno karizmatične prezence grofa Orloka v najbolj primitivni, divji in živalski podobi vampirja, ki se močno razlikuje od kasnejših bolj romantičnih in erotičnih različic krvosesov noči. Orlok v srcu ne nosi ljubezni, ampak smrt in opustošenje. Eden od razlogov, da se je Nosferatu: A Symphony of Horror obdržal na vrhu najboljših filmskih grozljivk vseh časov tudi danes, je v njegovem izvrstnem vzpostavljanju tesnobne atmosfere, vzdušne ekspresionistične igre, domiselne uporabe praktičnih učinkov, izvrstne glasbe, izbrušenih kontrastov med svetlobo in temo ter premeteno kombinacijo barvnih filtrov, ki dogajanju dodajo še bolj nadrealistično vzdušje. Nosferatu: A Symphony of Horror je upravičeno klasika žanra grozljivk ter hkrati eden najboljših filmov vseh časov, ki tudi po več kot stotih letih uspe preseči marsikatero predstavnico žanra vampirskih grozljivk.
