Hellraiser (1987)

Rating: 7.5 out of 10.

V 70. in 80. letih so se znotraj žanra filmskih grozljivk rojevali izdelki z oznako “body horror”. Šlo je za primere ekstremnih filmov, ki so raziskovali zmožnosti človekovega telesa, najpogosteje v kombinaciji z različnimi boleznimi, brutalnim nasiljem ali pa grozljivo mutacijo. In pri omenjenih izdelkih se polega zgodnjih filmov kanadskega režiserja Davida Cronenberga omenja tudi Cliva Barkerja, ki je tovrstni žanr uspel predstaviti širšemu občinstvu s svojim celovečernim prvencem Hellraiser. Gre za film, ki je rodil danes kultno figuro mračnega demona Pinheada (vrhunski Doug Bradley) in s tem v naslednjih letih zagnal kar osem nadaljevanj. Navkljub močnemu poudarku na gnusu in nasilju pa je pričujoči film vsebinsko zelo močan in inteligenten; mož in žena se vselita v staro hišo z mračno skrivnostjo, saj ona na podstrešju čuva svojega ljubimca, ki je zaradi zahtev demonskih sil iz sadomazohistično zgrajenega pekla izgubil svoje telo, katerega pa lahko pridobi nazaj zgolj preko serije brutalnih žrtvovanj. Hellraiser je nedvomno ena od najboljših grozljivk iz 80. let, ki bi zlahka postala eksplotacijska smet, vendar Barkerju s spretno režijo, izvrstnim scenarijem ter prefinjenim občutkom za gnus in suspenz (da o ikonični vizualni podobi filma niti ne govorimo) uspe zgraditi enako fascinanten kot tudi sprevžen svet, kjer bolečina predstavlja orgazmični užitek. Provokativna študija gravža.

Halloween (1978)

Rating: 10 out of 10.

Ob omembi besede slasher kakopak večina pomisli na generično filmsko klavnico, kjer se pomanjkanje globje vsebine skuša prekriti z množičnim prelivanjem krvi in nagnusnostjo, kar je verjetno v modernih časih najbolj popularizirala franšiza Saw. Pa vendar velja za enega najboljših slasherjev vseh časov ravno film, v katerem ni moč videti niti ene kaplje krvi. To je klasika Halloween, ki je leta 1978 dobesedno čez noč igralko Jamie Lee Curtis postavila na prestol “kraljice krika”, katerega je obdržala vse do konca 90. let, obenem pa je film predstavil enega najpopularnejših morilcev vseh časov; govora je seveda o Michaelu Myersu, ki še kot otrok na Noč čarovnic umori svojo sestro, natanko 15 let kasneje pa uspe pobegniti iz psihiatrične bolnišnice z namenom vrnitve v rodno mesto, kjer začne terorizirati manjšo sosesko, vendar pri tem ne računa na pogumno varuško Laurie (Lee Curtis) in njegovega psihiatra dr. Sama Loomisa (Donald Pleasence). Režiser in scenarist John Carpenter se modro distancira od grafičnih prizorov nasilja, rezanja okončin ter krvavih prh in se namesto tega posveča grajenju ene najbolj tesnobnih, morečih in strašljivih atmosfer, ujetih na filmski trak. Prizori, v katerih Michael Myers zgolj stoji pri miru in strmi v naključne mimoidoče žrtve, so mojstrsko zmontirani in podkrepljeni z verjetno najbolj privlačno minimalistično glasbeno spremljavo, svoje pa še doda režiserjeva premetena odločitev, da morilca večino časa drži v senci in da nikoli v celoti ne pokaže njegovega obraza, saj s tem lik pridobi na strašljivosti in skrivnostnosti, gledalec pa občuti, kot da pred seboj gleda skorajda nadnaravno bitje, katerega ni moč zaustaviti. Halloween je netipični slasher, ki ga mora natančno preučiti vsaj pravoveren oboževalec grozljivk in upravičena klasika žanra.