Eduardo Sanchez je v navezavi z Danielom Myrickom leta 1999 tlakoval pot žanru “najdenih posnetkov” z odlično gverilsko gozdno strašljivko The Blair Witch Project, ki je v blagajne prinesla več kot 250 milijonov dolarjev in postala ena največjih komercialnih uspešnic tistega leta. Škoda le, da po tem filmu Sanchez ni več uspel ponoviti njegovega uspeha in je s svojimi naslednjimi projekti venomer ostajal nekoliko spregledan. Eden od teh projektov je tudi psihološka srljivka Lovely Molly, ki je bila ob izidu deležna precej mešanih kritik, mnogi pa so je celo odpravili kot brezsramno kopijo TBWP, še posebej zaradi uporabe tehnike “najdenih posnetkov”, ki je kombinirana z bolj tradicionalnimi filmskimi prijemi. Oznaka, da Sanchez kopira svojo največjo filmsko uspešnico, je precej absurdna, še posebej zato, ker je Lovely Molly v skoraj vseh pogledih popolnoma drugačen film od TBWP; gre za zelo osebno zgodbo nekdanje odvisnice Molly (fenomenalna Gretchen Lodge v osupljivi telesni preobrazbi), ki se po poroki s svojim možem vseli v osamljeno podeželsko hišo njenih pokojnih staršev, vendar se kmalu izkaže, da vselitev ni bila najboljša ideja. Po seriji bizarnih dogodkov, zaradi katerih Molly postopoma izgubi psihično razsodnost in celo razmišlja, da bi krenila nazaj na odvisniška pota, je razkrito, da je dekle za seboj pustilo cel kup nerazčiščenih travm. Glavna odlika Sanchezovega filma je v njegovem pristopu do določanja meje med realnim in nadnaravnim, ki je tako tanka, da si ne glavna junakinja, še manj gledalec, nista povsem na jasnem s tem, ali je tisto, kar Molly ogroža, resnična groza ali zgolj produkt njene razsute psihe. Na tem mestu Lovely Molly zelo domiselno vključi elemente “najdenih posnetkov”, saj so ti namenjeni prikazu resničnosti skozi kamero oz. oči glavne junakinje, kar dogajanje naredi še bolj zastrašujoče in tesnobno. Film se lahko pohvali tudi s subtilnimi prizori strašenja, vzdušno atmosfero, polno brezizhodnosti ter obupa. Strupeno dobra in neupravičeno spregledana srhljivka o sovražniku v nas samih.

Ocena

The House of The Devil bi na kratko opisali kot posrečen eksperiment režiserja TI Westa, s katerim skuša podoživeti duh retro grozljivk iz 70. let. Ta pristop je po svoje razumljiv, saj je šlo za zlato obdobje filmskih grozljivk, ki so uspele prepričati tako gledalce kot kritike z zanimivi zgodbami, poistovetljivmi liki, pogosto vrhunsko atmosfero in potrpežljivim tempom, ki je skoraj vedno poplačal gledalčev trud. West je pri posnemanju estetike 70. let izredno natančen, saj z osupljivo natančnostjo posvoji retro izgled tedanjih grozljivk; pisana kostumografija, prepoznavna elektronska glasba, sprani barvni filtri, pogosto statični kadri, počasi premikajoča se kamera, močan poudarek na igrah svetlobe in senc ter kakopak značilna moda hipijevskega obdobja s hlačami na zvonec ter barvitimi oblačili. Obdobju primerno tudi Westov film postreže s precej enostavno zgodbo; zadolžena študentka v obupu sprejme službo varuha bolne ženske v odmaknjeni vili starih zakoncev, ki za svojim vsakdanjim izgledom skrivata nekaj grozljivega. The House of The Devil je minimalistična mojstrovina, ki nas znova opomni, zakaj so se gledalci zaljubili v okultne grozljivke iz 70. let, hkrati pa služi kot šolski primer filma suspenza, ki počasi in potrpežljivo razvija zgodbo, ta pa sčasoma izbruhne v zastrašujoče krvav finale. Zadnja tretjina Westovega filma bo gledalce nedvomno stresla do kosti in jih bogato nagradila za potrpežljivost, ki jih je vodila do te točke. Brez kančka dvoma ena najboljših modernih / retro grozljivk vseh časov in filmska klasika.