Vid Šteh

Film ameriško-iranske režiserke Ane Lily Amirpour je bil oglaševan kot prvi “iranski vampirski vestern”, vendar je resnica nekoliko drugačna; A Girl Walks Home Alone at Night je resda posnela pretežno iranska zasedba, vendar pa je bil film financiran in posnet v Ameriki, zato pripada Iranu zgolj “polovično”. Zgodba je postavljena v zaspano in depresivno okolje (ironično imenovanega) iranskega mesta Bad City, kjer se nikoli ne zgodi nič posebnega, njegovi prebivalci pa bodo prej kot od smrti umrli od dolgčasa. Eden od njih je tudi zmedeni mladenič Arash, ki mora skrbeti za svojega narkomanskega očeta vdovca in se izogibati nasilnim pritiskom lokalnega dilerja, kateremu je dolžan ogromno denarja. Toda življenje se mu hitro obrne na glavo, ko trči ob skrivnostno in osamljeno vampirko, ki se ponoči sprehaja po mestnih ulicah in napada naključne mimoidoče. Sodeč po okvirne zapletu film močno spominja na vampirsko klasiko Let The Right One In, vendar je A Girl Walks Home Alone At Night nekoliko počasnejši, bolj poetičen in skorajda meditaven izdelek, kjer je romanca med glavnima junakoma vedno obarvana z močnim pridihom melanholije in naveličanosti nad življenjem v mestu brez prihodnosti za njegove prebivalce. Občutek otožnosti je še toliko bolj izrazit s čudovito črno-belo fotografijo nočnih sprehodov po skoraj zapuščenih mestnih ulicah, kjer se srečujejo nasilje, smrt in ljubezen. Amirpourova se prepušča “lynchevski” viziji resničnosti, kjer počasen tempo, nalezljiva pop rock glasba ter ekscentrični liki živijo v napol sanjskem svetu, vendar ob tem režiserka vedno ohrani lastno identiteto in se ne zateka k recikliranju. Še najbolj pohvalno pa je to, da Amirpourova uspe prežvečeno vampirsko tematiko predstaviti na nekoliko bolj otožen in skorajda realističen način. Šcepec humorja, dovršena vizualna podoba, ki poskrbi za nemalo strašljivih trenutkov, sanjski realizem in odlične igralske predstave so glavni aduti male mojstrovine A Girl Walks Alone at Night, ki jo lahko uvrstimo med najboljše vampirske filme vseh časov.

V zgodovini filmskih grozljivk ni bolj recikliranih motivov kot tistih iz Frankensteina, znamenitega gotskega romana britanskega pisateljice Mary Shelley. Kako tudi ne; ideja o igranju Boga in ustvarjanju novega življenja iz mrtvih kadavrov je že sama po sebi zlovešča in služi kot opomin na človekovo pogosto nemarno eksperimentiranje z naravnimi zakoni. Ameriška režiserka in scenaristka Laura Moss je skoraj dve desetletji snovala scenarij za svoj celovečerni prvenec Birth/Rebirth, za katerega niti sama ne skriva, da je bil močno navdihnjen z idejami Shelleyjine klasike, ki pa so pričakovano prilagojene modernim filmskim trendom. Medicinska srhljivka predstavi dve glavni junakinji; introvertirano in čudaško patologinjo Rose ter požrtvovalno medicinsko sestro in matero samohranilko Cecilo, kateri iznenada umre petletna hčerkica, vendar pa njeno truplo skrivnostno izgine iz mrtvašnice. Izkaže se, da je za izginotje kriva Rose, ki za stenami svojega stanovanja izvaja bizaren eksperiment, kjer skuša s pomočjo krvi in specifičnih delov človeškega telesa obuditi mrtvega človeka. In ko Cecilina hčerka, ki je idealen kandidat za Rosin eksperiment, “vstane od mrtvih”, se dvojica zaplete v zelo nevarno in neetično igro. Birth/Rebirth je film, ki povečini deluje zaradi zavzete igre Marin Ireland in Judy Reyes v glavnih vlogah, hkrati pa Mossova z umirjenim tempom, nekaterimi kot struna napetimi prizori in idealno kombinacijo suspenza iz gravža ustvari simpatičen poklon starošolskim telesnim grozljivkam Davida Cronenberga. Sporočilo filma samo po sebi ne dostavi nič novega in tudi sicer dobro razvita zgodba za seboj pušča nekatere nelogičnosti in vsebinske luknje, hkrati pa film zaradi svoje močne emocionalne note nekoliko pozabi na strašljivost, ki je tokrat bolj skromno zastopana. Birth/Rebirth tako ni film, ki bi na kakršenkoli način premikal meje žanra, je pa še vedno več kot spodoben prvenec obetavne režiserke.