Četudi so volkodlaki v primerjavi z vampirji odločno premalo zastopani v filmskih grozljivkah, je moč najti vsaj peščico mojstrovin, ki se tematike spreminjanja v volka lotevajo na izvirne in provokativne načine. Odličen primer tega je vrhunska trilogija Ginger Snaps, ki motiv volkodlaka uporabi skozi prizmo težavnega odraščanja najstniških upornikov in družbeno neprilagojenih posameznikov. Tovrstnega pristopa se loteva tudi lezbična romantična drama My Animal, sicer celovečerni prvenec Jacqueline Castel; zgodba se vrti okoli najstniške izobčenke Heather, ki sanja o karieri hokejske vratarke, vendar pa ima to nesrečo, da živi v konzervativnem majhnem mestu, kjer vloge spolov še vedno dojemajo na staromoden način. Njena tesnoba se še bolj poglobi, ker mora v sebi čuvati temačno skrivnost, povezano s pogostimi grozljivimi halucinacijami in nočnimi morami o volkovih, hkrati pa mora ob polni luni priti domov pred polnočjo, saj se v nasprotnem primeru spremeni v divjo zverino. Njene že tako dovolj razburkane emocije postanejo še bolj težavne, ko se zaljubi v vrstnico Jonny, nadarjeno, vendar travmatizirano umetnostno drsalko. Med dvojico resda preskoči iskra, toda Heather se pojavi pred težko preizkušnjo, ko mora Jonny pokazati svoj pravi “obraz”. My Animal je za filmski prvenec dokaj posrečen in občasno rahlo frustrirajoč poskus nenavadne kombinacije LGBTQ+ romance, družinske drame in grozljivke, pri čemer so elementi slednje potisnjeni precej v ozadje. Castelova brutalno nasilje in prelivanje krvi skoraj v celoti podredi grajenju izvrstne temačne atmosfere, vzdušnim psihadeličnim prizorom halucinacij ter prizemljeni ljubezenski zgodbi, ki pa navkljub odličnim igralskim predstavam izpade rahlo površinsko in nerazdelano. Oboževalci grozljivk bi ob filmu prav tako znali biti razočarani, saj nadnaravni elementi pridejo do izraza šele v zadnji tretjini, težko pa bi tudi rekli, da je film strašljiv in neprijeten za ogled. My Animal je navkljub pričakovanim začetniškim napakam obetaven prvenec z veliko prostora za izboljšave.

Ena od pogostih težav modernih filmov – še posebej čezlužniških – je ta, da v svoji trmoglavi želji po izstopanju in eksperimentiranju po nepotrebnem zapletejo svoje zgodbe in iz njih ustvarijo zmedeno obaro idej, ki ostanejo zgolj napol skuhane. Seveda ni popolnoma nič narobe, če filmarji želijo osvežiti preverjene formule, vendar ob tem pozabijo, da je včasih preprosto tudi najbolj učinkovito. In odličen primer takšnega filma je ZF srhljivka No One Will Save You, ki ima peresno lahek zaplet; lokalna izobčenka Brynn (izvrstno ekspresivna Kaityln Dever) nekega dne doživi invazijo nezemljanov in… to je tudi vse, kar film režiserja in scenarista Briana Duffielda ponuja. Duffield, ki je s svojim prvencem, komično grozljivko Spontaneous pošteno razočaral, je tokrat v bistveno boljši formi, saj gledalcu postreže z idealno mero suspenza, groze, hitrega tempa in očarljive melodramatičnosti klasičnih filmov o nezemljanih iz 50. in 60. let. Film odlikuje tudi izvrstna atmosfera, ki tudi ob močni uporabi posebnih učinkov ne izgubi na moči, toda tisto, kar predstavlja pravo svežino, pa je to, da film mine (skoraj) brez dialoga in se močno osredotoča na obrazno mimiko nastopajočih. Ta sicer ne povsem neobičajen pripovedni pristop ni zgolj močno učinkovit, ampak hkrati tudi doda zgodbi nianse privlačne skrivnostnosti ter emocij (še posebej po zaslugi že omenjene Deverje), zaradi katerega si bo gledalec moral film pogledati večkrat, da bo prišel do bistva prikazanih dogodkov. Navkljub vsemu pa No One Will Save You ni film brez napak, četudi te ne uničijo splošno zelo zadovoljivega vtisa; najbolj motita klišejski videz nezemljanov in občasna prenasičenost s posebnimi učinki, zaradi katere se nekoliko izniči preprostost, h kateri film stremi. A kot celota je v tem filmu težko najti karkoli usodnega; v primerjavi s prvencem je Duffield tokrat svoje delo opravil s (skoraj) odliko, oboževalci žanra pa bodo deležni napete in vzdušne ZF grozljivke z dušo in srcem.