Režijski prvenec Nicolasa Pesca je leta 2016 festivalu neodvisnega filma Sundance uspel dvigniti največ pozornosti in (žal) razdeliti tako publiko kot tudi kritike. Psihološka srhljivka The Eyes of My Mother je namreč tesnobna in mučna pripoved o težavnem odraščanju Franciske, ki živi skupaj s svojima staršema na kmetiji daleč stran od civilizacije in ni zmožna socializacije s komerkoli. Ko psihopatski morilec pred njenimi očmi umori mater, nekaj let kasneje pa oče umre v spanju, je Franciska prisiljena živeti sama na kmetiji, vendar pa z leti narašča njena močna želja po ustvarjanju družine, kar jo posledično vodi k sklepanju vse bolj ekstremnih in bizarnih odločitev. Režiser Pesce s pričujočim filmom več kot očitno cilja na oboževalce art-house estetike in zahtevnejše gledalce, ki jim nejasna pripovedna nit in nekonvencionalni prijemi predstavljajo izziv, ne pa mučenje z iskanjem odgovorov na vprašanje, kaj želi film sploh povedati. Zato ni niti malo presenetljivo, da film namenja več prostora podobam kot pa dialogom in da prve postanje neke vrste unikatna pripovedna tehnika. Takšen pristop je po svoje razumljiv, saj ima The Eyes of My Mother dokaj skopo zgodbo, ki bi jo brez težav strnil v kratkometražno obliko, vendar pa Pesce s pomočjo preproste, a še vedno privlačne črno-bele fotografije ter številnimi minimalističnimi prijemi gledalca peljati ne zgolj skozi film, ampak hkrati ustvariti unikatno izkušnjo, kjer spremlja zgodbo enako tragične kot tudi duševno motene glavne junakinje, katere dejanja kakopak ne moremo podpirati, vendar pa ji film nameni dovolj časa, da z njo do določene mere tudi sočustvujemo. The Eyes of My Mother ni film za vsakogar, še posebej ne za tiste, ki si želite bolj konvencionalnih grozljivk brez večjih umetniških ambicij, poleg tega pa znajo moreče ozračje in množica že kar grotesknih prizorov gledalca še dodatno zamoriti. Je pa zato toliko primeren za oboževalce t.i. ekstremnega kina, ki pa v sebi še vedno skriva največ drznosti in izvirnosti.