Vid Šteh

Franšiza filmov o slavnem arheologu Indiani Jonesu, ki ga je ikonično upodobil Harrison Ford, je za zgodovino sedme umetnosti še kako pomembna, saj ni zgolj prevetrila, ampak tudi na novo definirala žanr pustolovskega filma. Velike zasluge za to ima – poleg Forda – tudi Steven Spielberg, ki je s svojo večno otroško domišljijo in prikupno sentimentalno navihanostjo uspel Jonesovim avanturam dodati idealno kombinacijo akcije, humorja in dramatičnih trenutkov. In odsotnost Spielbergove čarobne roke se žal močno pozna pri (domnevno) zadnji Indyjevi avanturi Indiana Jones and the Dial of Destiny, kjer je režijsko krmilo prevzel James Mangold, medtem ko je film na vsebinski ravni podoben prejšnjim v franšizi; zgodba se znova vrti okoli starodavnega artefakta z nadnaravnimi močmi, ki tokrat pade v roke nekdanjemu nacistu z željo, da bi spremenil tok zgodovine, vidno ostareli in zaradi osebnih kriz naveličani Indiana Jones pa mora združiti moči s svojo krščenko Heleno. Indiana Jones and the Dial of Destiny se ponaša z zavzeto igro Forda, ki je za svoja leta v odlični kondiciji ter občasnimi trenutki razburljivosit, šarma in duhovitosti prejšnjih filmov, še posebej v odličnem uvodu, kjer spremljamo mladega Jonesa v vnovični bitki z nacisti. A ko se film prestavi v “sedanjost” in mora postreči s čim več kot zgolj reciklirano nostalgijo, se začnejo kopičiti težave; Mangoldov sicer ambiciozen spektakel je presenetljivo brezdušen dolgčas, ki nikoli ne uspe upravičiti svojega obstoja. Nasičen s cenenimi posebnimi učinki (kar je še posebej grešno, saj so filmi o Indiani Jonesu pogosto sloveli po uporabi praktičnih učinkov) in odvratno nadležnimi liki (Phoebe Waller-Bridge je kot Helena naravnost neznosna in še ena v vrsti t.i. “popolnih ženskih likov”, s katerimi se studio Disney želi naslanjati na trenutni trend kvazifeminizma v Hollywoodu), zgodba pa je po nepotrebnem zapletena in povedana preko dolgočasnih razlagalnih scen. Toda tisto, kar pri pričujočem filmu najbolj boli, je cinično posmehljiv odnos do naslovnega lika, ki je tokrat prikazan kot patetično nesposoben starček z zavoženim zasebnim življenjem. Indiana Jones and the Dial of Destiny bi lahko odpisali kot gledljiv drugorazredni pustolovski kič, vendar pa kot del franšize o pustolovcu vseh pustolovcev ni vreden naslovnega lika in njegove zapuščine.

Spremembe v življenju posameznika niso pogojene zgolj z njegovimi osebnimi odločitvami in pretresi, ampak jih včasih vzpodbudi tudi mesto, v katerem živi. In če kje obstaja mesto, ki je ob prelomu tisočletja doživelo burne spremembe, je to “mesto, ki nikoli ne spi” oz. New York. Rasni nemiri, visoko politično vrelišče, teroristični napadi 11. septembra 2001,… vsi ti dogodki so zaznamovali prebivalce mesta in med njimi je tudi Inez (odlična Teyana Taylor); film A Thousand and One popisuje desetletje njenega življenja v New Yorku, ko se je prisiljena soočiti z mnogimi pomembnimi in bolečimi odločitvami; najprej ugrabi svojega sina Terryja, ki ga je socialna služba predala v rejništvo, se poroči z nezanesljivim moškim ter spremlja Terryjevo težavno odraščanje v inteligentnega in občutljivega najstnika z željo po iskanju lastne identitete. A Thousand and One je večplasten film; socialna drama, osebna zgodba o preživetju ter kronika družbenih sprememb v New Yorku. Omenjena kombinacija žanrov se zdi morebiti preveč ambiciozna za en sam film, vendar jo režiser in scenarist A. V. Rockwell v svojem celovečernem prvencu opravi zgledno, pa četudi nepopolno; film najbolj zasije v trenutkih, ko se posveča Inez in njenem boju s sistemskimi mlini, saj smo gledalci podvrženi grobemu realizmu in nesentimentalnemu prikazu tako intimnega kot družinskega življenja glavne junakinje. Filmu se bolj zatakne z vidika družbene komentarja, ki je nekoliko površinski in ohlapen (družbene spremembe v New Yorku so večinoma zgolj mimogrede omenjene preko radijskih napovedi ali krajših dialogov). Nasploh se zdi, da bi film profitiral od tega, da bi se osredotočil na Inezino osebno zgodbo ter jo še dodatno obogatil, saj gre za zanimiv in kompleksen lik, ki pa – kot že omenjeno – ne zasije tako močno, kot bi gledalec pričakoval. Navkljub tej ohlapnosti je A Thousand and One zanimiv, vzdušen in pristen vpogled v razburljivo poglavje mesta, ki nikoli ne spi.