Scott Thompson, bolj znan po umetniškem imenu Carrot Top, je bil eden najbolj čudaških in (pričakovano) priljubljenjih komikov 90. let, saj so njegovi nastopi temeljili na razkazovanju čudaških (in povečini nepraktičnih) pripomočkov. Njegova skoraj surrealna stand-up rutina je prepričala kravatarje v Hollywoodu, ki so skušali unovčiti komikovo priljubljenostjo s filmom Chairman of the Board. Investicija se je izkazala za usodno napako, saj je film neslavno pogorel tako pri kritikih kot gledalcih (film je stal sedem milijonov dolarjev, povrnil pa je skromnih 300 tisoč), posledično pa je tudi Topova kariera skrenila v slepo ulico, kar pa je – pa naj se to sliši še tako hudobno – edino pravilno. Topova zmagovalna formula razkazovanja čudnih izumov je namreč dobro funkcionirala kot nekajminutni skeč, nikakor pa njegova prezenca in smisel za humor nista bila dovolj močna za celovečerni film. Rezultat tega je razvlečeni, dolgočasni, imbecilni in nedomiselni izgovor za film, ki združuje vse najslabše elemente komedij iz 90. let; debilne in ponavljajoče šale, kartonski liki brez osebnosti, za lase privlečena in obupno predvidljiva zgodba ter nakopičena zbirka klišejev, katerih se je občinstvo naveličalo že v času izida pričujočega filma. Ne pomaga niti to, da je Top precej slab igralec z neobstoječo karizmo in smislom za humor, ki nerodno skače med otročjimi debilizmi in vulgarnimi šalami za odrasle. Chairman of the Board je tudi eden od tistih filmov, ki se oklepa ponavljajočega zapleta o totalnem tepcu, ki po spletu neumnih naključij postane junak in si za trofejo vzame lepo žensko (Courtney Thorne-Smith, ki je zaradi tega filma zapustila izredno popularno žajfnico Melrose Place in odločitev zelo hitro obžalovala), medtem ko gledalci nimamo posebnega razloga, da bi nam moralo biti mar za osrednji ali katerikoli drug lik v filmu. Chairman of the Board je resnično obupen film, ki ne bi smel obstajati.
