Vid Šteh

Air Jordan oz. “air-jordanke” so verjetno najbolj znana blagovna znamka športnih superg na svetu, za katero pa stoji fascinanta zgodba o finačnih tveganjih, visokopoteznih načrtih, pogumu ter dolgotrajnih pogajanjih z legendo svetovne košarke Michaelom Jordanom, ki je supergam posodila ne zgolj svoje ime, ampak celotno persono, večjo od življenja. Ozadje nastajanja omenjene blagovne znamke se morebiti ne zdi hvaležno gradivo za filmsko adaptacijo, toda s tem izzivom se je samozavestno spopadel Ben Affleck v svojem petem režijskem poskusu z naslovom Air; biografska komična drama, katere scenarij je vrsto let čepel na t.i. črnem seznamu (gre za seznam najmanj iskanih oz. priljubljenih scenarij za filmsko adaptacijo), je postavljena v leto 1984 v pisarne podjetja Nike, ki je zaradi preteklih neuspešnih poslovnih odločitev na robu bankrota, dokler se uslužbenec Sonny Vaccaro (Matt Damon) ne domisli drznega načrtga, da bi podjetje ves svoj denar vložilo v izdelavo superg Air Jordan, poimenovane po tedaj najbolj vzpenajočem se mladem košarkašu Michaelu Jordanu. Film se osredotoča na Vaccarova prizadevanja, da bi navezal direkten stik z Jordanovo družino (kot zanimivost; Jordan sprva ni imel nobenega interesa, da bi sodeloval s propadlim podjetjem kot je Nike) in sklenil najbolj pomembno pogodbo v zgodovini ameriškega športa. Air je t.i. “pisarniški” film, katerega dogajanje se povečini razvija preko številnih dialogov, kar ne obeta zanimivega končnega rezultat, toda zgodi se ravno nasprotno; Affleckov film je presenetljivo živahen, duhovit in navdihujoč portret ljudi iz poslovnega sveta, ki so bili pripravljeni tvegati vse za sklenitev “življenjskega” posla, pri tem pa tudi prepoznati ikonični status bodoče košarkaške zvezde. Film odlikujejo odlične igralske predstave (še posebej Damona in Viole Davis v vlogi Jordanove matere), prefinjen smisel za humor, domiselna uporaba glasbe, spretno spisani dialogi ter predvsem bogata informativnost zgodbe, ki bo pritegnila pozornost tudi tistih, ki jih svet športa in podjetnišva ne zanimajo. Nekatere gledalce bi morebiti zmotilo občasno ne preveč subtilno glorificiranje Jordanove persone ter nekateri vsiljeni čustveni trenutki, prav tako pa se zdi, da je resnična zgodba venomer zapakirana v sentimentalno dramatizacijo. Toda kakšnih usodnejših napak film nima; Air je zelo spodobna in zabavna refleksija časa tveganega podjetništva in kreiranja “človeških bogov” na športnem parketu.

O britanski pisateljici Pauli Hawkins je težko napisati kaj novega; nekdanja novinarka je po neuspešnih začetkih uspela najti zmagovalno formulo z romanom Dekle na vlaku, ki jo je ustoločil za eno od vidnejših predstavnic moderne literarne psihološke kriminalke. Njena specialiteta so počasno grajanje suspenza in portreti navidez odgovornih odraslih oseb, ki za seboj vlačijo cel kup frustracij in travmatičnih skrivnosti, njihova percepcija resničnosti pa je včasih tako majava, da so zlahka postavljeni v vloge nezanesljivih protagonistov. Vse to je moč srečati tudi v njenem najnovejšem kratkem romanu Slepa pega, ki že v samem uvodu ne skopari z brutalnostjo; Jake, neuspešen in zadolžen scenarist, leži z razbito glavo v mlaki krvi, poleg njega kleči njegov najboljši prijatelj Ryan, sicer spreten poslovnež. Dvojico povezuje močna ljubezen do Edie, ki je sicer poročena z Jakeom, vendar pa zaradi njunih pogostih zakonskih prepirov išče tolažbo pri Ryanu. Trojico, ki je praktično nerazdružljiva od srednješolskih let, začnejo pretresati sumničavost, skrite zamere in predvsem grozljiva skrivnost iz preteklosti, ki bi pojasnila motiv za Jakeov umor.

Hawkinsova se je tekom kariere pogosto srečevala z očitki, da so njeni romani predolgi in preveč razvlečeni, kar pojasni, zakaj Slepa pega obsega vsega skupaj nekaj več kot sto strani. Zgodba se tokrat razvija hitro, s preprostimi psihološkimi opisi maloštevilnih glavnih junakov, peščico preobratov in jasnimi pojasnili ozadja dogajanja, ki jim je šele v epilogu dodana začimba pričakovane skrivnostnosti. In četudi se zaradi te ekonomičnosti roman hitreje bere (ne bi pretiravali, če rečemo, da je knjigo moč prebrati v slabih dveh urah), se bralec težko znebi občutka, da Hawkinsova tokrat ne piše zgodbe v pravem pomenu besede, ampak zgolj njen osnutek. Z drugimi besedami; če je pisateljica v prejšnjih romanih povedala preveč, se tokrat zdi ravno nasprotno; zgodba Slepe pege venomer daje občutek, da se za njo skriva nekaj več, vendar do tega “več” nikoli ne pride. Več bi pričakovali od karakterizacije likov, ki so tokrat precej površinski in nezanimivi. Več bi pričakovali do končnega razpleta, ki sicer nosi smisel, vendar bi ga težko označili za šokantnega ali nepredvidljivega. Več bi pričakovali od vzdušja, ki ga občutno primanjkuje. V pričujočem romanu bi nasploh vsega moralo biti “več”. Slepa pega sicer ni slab roman in bo zadovoljil oboževalce modernih psiholoških kriminalk, toda zgodba in liki niso tako zanimivi in poglobljeni, da bi se k njimi vrnili več kot enkrat.

Spodoben, vendar pozabljiv “gospodinjski” triler.