Filmov o življenju in predvsem “karieri” razvpitega serijskega morilca Teda Bundyja (1946 – 1989) je zaskrbljujoče veliko, še večji problem pa je ta, da jih večina izpostavlja bodisi njegovo šarmantnost, karizmo in zvezdniško prezenco bodisi se senzacionalno poglabljajo v ozadja njegovih okrutnih umorov. Mednje žal spada tudi nizkoproračunska eksplotacijska (in povečini fiktivna) biografija s preprostim naslovom Ted Bundy režiserja in scenarista Matthewa Brighta. Film se povečini osredotoča na obdobje, ko je Bundy že sproščal svoje morilske impulze in je preživljal dneve z zalezovanjem in pobijanjem mladih deklet, malimi tatvinami in morbidnimi seksualnimi fetiši. Bundy, ki ga prepričljivo upodobi Michael Reilly Burke (četudi ni pretirano podoben resničnemu morilcu), je že od samega začetka predstavljen kot zločinska figura, ki sta mu blizu sadizem in nekrofilija, kar je sicer povsem skladno z Bundyjevim resničnim življenjem, toda pričujoči film dostavljenim šokom ne daje nobene globine ali smisla. Vse, čemur smo gledalci priča, so praznoglavi šoki, medtem ko so ostali vidiki zgodbe popolnoma zanemarjeni; o Bundyju ne izvemo praktično ničesar, saj je od prve do zadnje minute osebnostno popolnoma enak, film pa bolj kot zgodba zanima serviranje neprijetnih, morbidnih in nasilnih prizorov. Nasploh se zdi, da je Bright želel posneti surov eksplotacijski šoker, s čimer ni nič narobe, dokler vanj ne vključiš zgodbe o resničnem serijskem morilcu. Zaradi hladne neobčutljivosti ter neprijetnega naslanjanja nad Bundyjevimi zločini film pozabi na njegove žrtve in jih uporabi kot nepomembne statiste. Kaj je torej poanta filma Ted Bundy? Če smo iskreni, film poante nima, saj je edino, kar sporoča, to, da je bil Bundy nekrofilski sadist… kar pa že vsi bolj ali manj vemo.
