Confessions of a Dangerous Mind (2002)

Rating: 8 out of 10.

Chuck Barris (1929 – 2017), ameriški televizijski producent in avtor priljubljenih oddaj kot sta Zmenkarije in Mladoporočenci, je za časa svojega življenja veljal za precej ekscentrično in konfliktno osebnost. Poleg bogate televizijske kariere je namreč v svoji “avtobiografski” knjigi iz leta 1984 med drugim razkril, da naj bi v 60. in 70. let skrivaj deloval kot operativec ameriške obveščevalne agencije CIA ter po naročilu umoril več kot 30 ljudi. Četudi se je kasneje izkazalo, da si je Barris slednje najverjetneje izmislil (CIA je namigovanja o Barrisovem sodelovanju zanikala), je to očitno vzpodbudilo ameriškega igralca Georga Clooneyja, ki si je za svoj režijski prvenec Confessions of a Dangerouns Mind izbral fiktivni (in pogosto absurdni) prikaz Barrisovega dvojnega življenja televizijskega zabavljača in hladnokrvnega vladnega morilca. Pričujoči film je namreč povsem oddaljen od klasične biografske naracije, saj zgodba nonšalantno briše mejo med resnico in lažjo, dejstva iz Barrisovega življenja pa zmeša s pogosto absurdno, skorajda parodično verzijo avantur Jamesa Bonda, ki pa cilja prej na cinizem kot pa starošolski šarm in neprestano akcijo. Četudi je večina stvari, prikazanih v Clooneyjevem filmu, najverjetneje izmišljenih, to ne pokvari gledalčevega užitka, saj je Confessions of a Dangerous Mind preveč očarljiv, duhovit, napet in odštekan, da bi se mu lahko uprli. Črnohumorni kvazibiografiji je v veliko pomoč pogosto ironični scenarij Charlija Kaufmana, hkrati pa se FILM izkaže z odličnimi igralskimi predstavami Sama Rockwella v glavni vlogi, četudi bi bilo krivično izpustiti stoično prezenco Clooneyja v vlogi resnobnega vladnega rekruta ter vedno očarljivo Drew Barrymore kot eno od Barrisovih romantičnih partneric. A tisto, kar Confessions of a Dangerous Mind resnično dvigne nad povprečje, je to, da navkljub izmišljotinam odlično zajame duh osebnosti glavnega junaka, ki je kot televizijska persona večji od življenja in tako zanimiv, da je lažna zgodba o najetem vladnem morilcu v bistvu še ena od njegovih metod zabavanja občinstva. Clooneyjev režijski prvenec je tako nepopolno zabaven in odštekan film, ki ostane trdno zasidran v gledalčevem spominu.

Who Framed Roger Rabbit (1988)

Rating: 10 out of 10.

Navkljub bogati zgodovini animiranih filmov za odrasle je med ljudmi še vedno uveljavljeno prepričanje, da gre za žanr, namenjen predvsem otrokom oz. mlajšemu občinstvu. To seveda ne drži, je pa res, da je težko najti animirani film, ki bi uspel ohranjati ravnotežje med obema ciljnima skupinama; otroci in odraslimi. To vrzel več kot uspešno zapolni kombinacija igranega in animiranega celovečerca Who Framed Roger Rabbit režiserja Roberta Zemeckisa, ki je bil pri spajanju dveh pogosto težko združljivih medijev bistveno bolj kreativen in domiselen kot npr. košarkaška komedija Space Jam nekaj let kasneje. Eden od razlogov, zakaj Zemeckisov film ostaja nepresežen tudi po današnjih standardih, je v njegovi enako duhoviti kot tudi kompleksni zgodbi, ki se pred gledalčevimi očmi odvija kot noirovska detektivka; naslovni junak filma je namreč finančno uspešni animirani zajec, ki sumi, da ga njegova seksi žena Jessica vara, zato studio najame ciničnega in zagrenjenega privatnega detektiva Eddieja Valanta (fenomenalni Bob Hoskins), toda kmalu zatem se zgodi umor, Roger pa je glavni osumljenec, zato se z Valantom poda na beg pred policijo in sadističnim sodnikom (zlovešči in skorajda neprepoznavni Christopher Lloyd), ki perverzno uživa v mučenju risanih junakov v sodu kisline. Who Framed Roger Rabbit je brez kančka dvoma eden najboljših Zemeckisovih filmov, še posebej zato, ker ima na površju vse možnosti za popoln neuspeh; spajanje animiranega in igranega filma, ki hkrati vključuje lov na morilca, detektivsko razreševanje ugank, (blaga) seksualna namigovanja ter za mlajše občinstvo precej črn humor, se zdi kot recept za neuspeh. Toda pričujoči film genialno pilotira med vsemi navidez nerazdružljivimi žanri ter hkrati postreže za suspenz, pristno dramo in seveda obilico odštekanega humorja, ki nikoli ne seže onkraj meja dobrega okusa. Velja omeniti še revolucionarno in tehnično izpopolnjeno animacijo in živahen tempo, končna sodba pa je, da Who Framed Roger Rabbit upravičeno spada med ene od najboljših (napol) animiranih filmov vseh časov.