V prvih petih minutah filma Babylon, več kot tri ure dolge hedonistične epopeje o prelomni tranziciji sedme umetnosti iz nemega v zvočni film, spremljamo mehiškega emigranta Mannyja (Diego Calva), kateremu se na glavo podela orjaški slon, ki ga mora dostaviti na razvratno zabavo vplivnega filmskega producenta. Ta vulgarno absurden prizor je dober napovednik tega, kar gledalca čaka v nadaljevanju najnovejšega celovečerca Damiena Chazella; tri ure prikaza ekscesov, teatralnosti, načičkanosti, ekstremnega hedonizma in posledično tudi dekadentnega življenja v tovarni sanj, Hollywoodu. Film spremlja več likov, ki so tako ali drugače zaznamovani z že omenjeno preobrazbo nemega v zvočni film; poleg Mannyja so tu še zapeljiva mlada igralka Nellie (Margot Robbie), domišljavi zvezdnik nemih filmov Jack Conrad (Brad Pitt) in temnopolti jazz glasbenik Sidneyja Palmerja (Jovan Adepo). Chazellov ep skuša skozi zgodbe različnih likov predstaviti nekatere najbolj izrazite dele tedanje filmske zgodovine; od grotesknega objektiviziranja mladih igralk, eksistencialne krize igralcev, ki jih je povozil čas pa vse do sistemskega rasizma, vkoreninjenega za zidovi vplivnih filmskih studiev. Ne bi pretiravali, če rečemo, da je Babylon Chazellov daleč najbolj razkošen, ambiciozen in po drugi strani tudi skorajda anarhistični projekt v karieri; prizorov spolnosti, brutalnega nasilja, najrazličnejših profanosti in drugih eksceov je v izobilju, kar po eni strani prinaša tehnično izpiljeno in vizualno razkošno gledalsko izkušnjo, po drugi pa tudi precej nedodelan spektakel, kjer stil občutno prevladuje nad vsebino. Med prednosti filma se lahko brez dvoma uvrščajo vzdušni kostumografija, scenografija in fotografija, privlačna glasbena podlaga in predvsem vrhunske igralske predstave, še posebej Robbiejeve in Pitta. Glavna težava filma je njegov precej nedodelan in površinski scenarij, ki sicer uspe razviti določene dele okvirne zgodbe (npr. Conradov karierni zaton), spet druge pa zgolj na hitro ošvrkne in pusti plavati na površju (npr. Calvov Manny in Adepov Sidney, ki sta daleč najbolj nedodelana lika v filmu. Nasploh pa se zdi, da je Babylon film, ki pove veliko, a hkrati malo. Film, ki ga je vredno občudovati zaradi svoje epske veličine in ambicij, hkrati pa grajati, ker si zastavi tisoč ciljev, namesto da bi sledil le peščiči in s tem ostal bolj fokusiran. A navkljub težavam, s katerimi se Babylon srečuje, gre še vedno za razkošen, divjaški, duhovit in razigran filmski ep, ki se pošteno požvižga na politično korektnost in po treh urah (te sicer minejo dokaj hitro) pusti povsem zadovoljiv vtis.

Igralec Jesse Eisenberg je povečini najbolj poznan po vlogah nevrotičnih mladeničev, ki v slogu klasičnih filmov Woodyja Allena s cinizmom, črnim humorjem in rahlo čudaškim smislom za optimizem iščejo svoj prostor pod soncem. Zato niti malo ne preseneča, da je Eisenbergov režijski prvenec, komična drama When You Finish Saving the World močno zaznamovan s prismuknjenim “allenovskim” duhom, ki se vsebinsko sicer dotika negotovosti milenijske generacije, vendar se v svojem bistvu še vedno drži obravnave kompleksnih družinskih odnosov v najbolj občutljivih fazah odraščanja. Glavni junak filma je Ziggy (Finn Wolfhard); rahlo nevrotičen srednješolec, ki ga preganjajo tipične mladostniške težave; kljub temu, da ima zelo poslušan spletni blog, na katerem objavlja melanholične in sanjaške avtorske pesmi, je močno zatreskan v svojo sošolko, ki pa je v svojem izražanju bistveno bolj politična in odrezava. Zato se na neki točki odloči spremeniti svoj imidž, zaradi česar začne izguljati lastno identiteto, hkrati pa se postopoma oddalji od svojih staršev, še posebej nič manj nevrotične matere Evelyn (Julianne Moore), sicer uslužbenke bližnjega zavetišča za žrtve družinskega nasilja, ki skuša sinovo odtujenost zakrpati s sklepanjem prijateljstva s sinom ene od njenih varovank. Kot je razvidno, tekom filma vzporedno potekata dve zgodbi o izgubljeni materi in sinom, ki skušata vsak na svoj način premagati vsakdanje frustracije; Ziggy se kot tipični milenijec skuša politično angažirati, četudi ga pri vsem skupaj žene zgolj želja, da bi se karseda hitro prikupil simpatiji, medtem ko je Evelynina zgodba nekoliko bolj univerzalna in spominja na tragikomični čustveni izliv “razočaranje gospodinje”, ki v sebi skriva pasivno agresivno jezo in nima moči, da bi se soočila s svojimi težavami. When You Finish Saving the World gledalca prepriča z odličnimi igralskimi predstavami (še posebej veteranka Moorova znova postreže z ganljivo igro), očarljivimi šalami, dobrim smislom za ironijo ter zanimivo zgodbo o materi in sinu, ki se sicer znajdeta na nasprotnih bregovih, četudi oba hrepenita po samopotrditvi. Jesse Eisenberg je svoj prvi režijski poskus opravil z odliko, zato nestrpno pričakujemo, kaj ga kot režiserja čaka v prihodnosti.