Blues Brothers 2000 (1998)

Rating: 3 out of 10.

Zakaj posneti nadaljevanje filmov, ki ne potrebujejo nadaljevanj? To je večno vprašanje, ki spremlja tovarno sedme umetnosti Hollywood že od njenega nastanka naprej in četudi se zdi, da so nepotrebna nadaljevanja trend zgolj v zadnjih letih, temu ni tako; Blues Brothers 2000 predstavlja nadaljevanje kultne komedije in enega najboljših filmov iz 80. let The Blues Brothers in vsaj na prvi pogled se zdi, da so vsi elementi formule uspeha na mestu. Z izjemo pokojnega komika Johna Belushija se večina ekipa vrne nazaj v staro sedlo; Dan Aykroyd in John Landis sta film (znova) spisala, Landis (znova) režiral in film ohranja svoj zaščitnik znak prepletanja popkulturnih referenc, pokojnege Belushija pa “nadomesti” prav tako odlični komični igralec John Goodman. Zakaj je potemtakem Blues Brothers 2000 ne zgolj slab film, ampak celotno sramotno eksplotacijski in zombijevski dolgčas, nevreden tega, da se ga sploh omenja v zvezi s slavnim predhodnikom? Težko je reči, kaj točno je šlo narobe, toda pričujoči film izgleda kot produkt amaterskim komikov, ki se (pre)močno trudijo posnemati dvojec Blues Brothers, vendar hkrati ne razumejo, kako ponujen potencial spraviti v koherentno in duhovit gledalsko izkušnjo. Seznam težav, s katerimi se Blues Brothers 2000 sooča, je enakovreden s številom razbitih policijskih avtomobilov v prvem delu; nesmiselna zgodba, ki ne vodi nikamor, neatraktivne in dolgočasne pevske / plesne točke, povečini leseni igralski nastopi (z izjemo Goodmana, ki se morebiti celo preveč trudi za tako podpovprečen izdelek) ter šibak humor, ki se povečini zanaša na (tedaj) močno zastarele popkulturne reference in metafikcijska mežikanja v kamero, ki nas venomer opominjajo, da bi v času, ki ga namenjamo temu zmazko, lahko gledali kaj boljšega. Naprimer predhodnika, ki tudi po 40 desetletjih še vedno deluje duhovito, energično in domiselno. Čisto nasprotje mrtvila, ki ga imenujemo Blues Brothers 2000.

Oz (1997 – 2003)

Rating: 9 out of 10.

Eden od najbolj slovitih citatov italijanskega pesnika Danteja je: “O, vi, ki vstopate, vsak up pustite.” Ta citat bi lahko uporabili tudi kot primeren opis vzdušja, ki zaznamuje kultno HBO-jeve nadaljevanko Oz, ki gledalcu odpre vrata v svet za zidovi strogo varovanega zapora Oswald, natančneje poskusnega oddelka Emerald City, kjer se zaporniki iz različnih rasnih in socialnih skupin zapletajo v pereče medsebojne konflikte, hkrati pa vsak izmed njih poskuša preživeti jekleni zaporniški režim, ki pogosto spominja na krvav boj za preživetje. Serija spremlja več likov, ki se na tak ali drugačen način prebijajo skozi vsakdanjik za zidovi kaznilnice, pri tem pa ne manjka prizorov brutalnega nasilja, eksplicitne moške golote in ostalih obscenosti, ob katerih se bo gledalcu večkrat naježila koža. Oz je celo za današnje standarde potrpežljivosti zelo provokativna serija, saj se ne sramuje svoje eksplotacijskosti in več kot očitno uporabja samoironijo, katere namen je posmehovanje lastnim ekscesom, ki jih je v šestih sezonah nikakor ne primanjkuje. Navkljub (namerni) cenenosti, absurdnemu občutku za realizem in pogostemu zatekanju k šokom pa je Oz nevarno zasvoljiva serija, še posebej zaradi zanimivih – pa četudi osebnostno odvratnih – likov, ki so podkrepljeni s fenomenalnim igralskim ansamblom, kjer med drugim prednjačijo J.K. Simmons, Lee Tergesen, Dean Winters in Ernie Hudson. Povrhu tega pa je seriji treba priznati, da pod fasado neprestanih šokov in nonšalantnega razbijanja tabu tem skriva ostre družbene in politične komentarje, ki se dotikajo rasizma, korupcije, tolerance do nasilja, obsedenosti z zvezdništvom ali pa preprostih ljubezenskih brodolomov. Na nek simboličen način bi lahko rekli, da Oz ni zgolj nadaljevanka o zaporu, ampak tudi o zaporu v vseh nas; je tesnobna in klavstrofobilčna refleksija teme, ki je tokrat izražena na najbolj ekstremne načine. Ena od najbolj provokativnih in morbidno privlačnih televizijskih nadaljevank vseh časov.