Vid Šteh

80. in 90. leta so bila do homoseksualne skupnosti še bolj neprijetna kot sicer, še posebej zaradi izbruha kuge 21. stoletja; virusa HIV oz. bolezni AIDS. In četudi je bolezen vzela življenja znanih ljudi (med drugim tudi Freddieja Mercuryja, pevca skupine Queen) je AIDS tudi ob vstopu v 90. leta ostajal tabu tema, ki je samo še dodatno okrepila predsodke javnosti do istospolno usmerjenih. Na vrhuncu te splošne ignorance in nevednosti pa je ameriški dramatik Tony Kushner spisal epsko dramo v dveh delih, Angels in America, katere osrednji motiv je ravno omenjena bolezen oz. stanje duha konzervativne Amerike (drama se odvija med letoma 1985 in 1986, ko je na čelu države kraljeval Ronald Reagan) v času, ko so bili homoseksualci zaradi nazadnjaških nazorov še posebej na udaru. Igra je postala velika odrska uspešnica in eno od najpomembnejših del t.i. LGBTQ dramatike, dobro desetletje kasneje pa je ta doživela tudi adaptacijo za male ekrane, katero je režiral Mike Nichols, Kushner pa spisal oz. prilagodil za nov medij. Šestdelna nadaljevanka z zvezdniško igralsko zasedbo, ki jo med drugim sestavljajo Al Pacino, Merly Streep, Jeffrey Wright in Emma Thompson, predstavi življenja različnih posameznikov, ki so medsebojno povezana bodisi z obravnavano boleznijo ali soočanjem s homoseksualnimi nagnenji. Na eni strani tako spremljamo gejevski par, katerih odnos je postavljen na preizkušnjo po tem, ko eden od partnerjev zboli, na drugi strani pa se konzervativni in globoko verni odvetnik neuspešno sooča z dejstvom, da je ujet v nesrečen zakon z z mamili odvisno ženo in da je povrhu tega celo gej. Četudi sta gledališče in televizija dva popolnoma različna medija, seriji preskok med obema več kot uspe; Kushnerjevi pogosto duhoviti in pikri dialogi so podani z intenzivnostjo ter čustveno zagnanostjo, še posebej po zaslugi odličnih igralcev, globoko metaforična zgodba pa nikoli ne zaide v območje pretencioznosti, saj venomer ohranja dober smisel za humor in za leto 2003 presenetljivo spodobne posebne učinke. Angels in America zaradi specifične pripovedne niti in zanašanja na obilico dialogov morebiti ne bo pisana vsakemu gledalcu na kožo, vendar pa je serija tudi po skoraj več kot 30 letih še vedno družbeno relavantna in (žal) aktualna.

Al Yankovich, bolj znan po vzdevku “čudni”, se je v zgodovino glasbe vpisal ne zgolj kot tisti, ki je razposajen zvok polke ponesel v mainstream, ampak kot genialni “plagiator”, ki je zaslovel s parodičnimi priredbami glasbenih uspešnic izvajalcev kot so Madonna, Coolio, Queen in Michael Jackson. Lahko bi rekli, da je Yankovich kralj dvojega; polke in parodije, ki je navkljub očitno zafrkantski drži ter namerno bebavim besedilom s seboj prinašala tudi globoke satirične podtone o sodobnih družbenih problematikah kot so neustrezno zdravstvo, prekomerna teža in verske manipulacije. Film Weird: The Al Yankovich Story sodeč po naslovu obljublja prikaz življenja in dela čudaškega kralja parodije, vendar je treba vzeti v zakup, da gre za film o Yankovichu, ki se je vedno trudil, da ga ljudje ne bi jemali resno in tudi tokrat ni nič drugače. Pričujoči film, v katerem Yankovicha s presunljivim zanosom odigra Daniel Radcliffe, ni klasična biografija, saj je velika večina prikazanih dogodkov bodisi izmišljena bodisi zdramatizirana do te mere, da film ponese v vode čistega absurda. Govora je namreč o filmu, kjer Yankovich kot Rambo med drugim skuša rešiti svoje dekle, kraljico popa Madonno (dvojica v resničnem življenju ni bila nikoli v razmerju) iz rok zloglasnega narkokralja Pabla Escobarja. Govora je tudi o filmu, kjer npr. Yankovich želi tožiti Michaela Jacksona, ker je ta ustvaril parodični plagiat njegove uspešnice Fat (v resničnem življenju je kakopak bilo ravno obratno), tekom zgodbe pa se zvrsti nešteto zbadljivih popkulturnih referenc, ki so namenjene smešenju ne zgolj glasbene industrije, ampak žanru filmskih biografij nasploh. Weird: The Al Yankovich Story je film, ki ne ponuja oz. niti ne želi ponuditi globjega vpogleda v življenje naslovnega junaka, temveč sledi duhu njegovih pesmi; je absurdna, odštekana, trapasta, naspidirana in načičkana zmešnjava brez repa in glave, ki pa vse svoje pomankljivosti obrne v lastno korist in namesto biografije ustvari nekakšen očarljiv poklon ne zgolj Yankovichu, ampak vsem “čudakom”, ki si drznejo biti to, kar so in sanjati o nedosegljivem. Ta odštekan pristop kakopak ne bo povšeči vsakemu gledalcu, vendar pa – če smo popolnoma pošteni – si na drugačen način ne moremo predstavljati biografije o enem največjih glasbenih zafrkantov vseh časov. Weird: The Al Yankovich Story je nedvomno eden najbolj neumnih filmov letošnjega leta, hkrati pa tudi eden najbolj zabavni in absurdno domiselnih.