Metronom (2022)

Rating: 8 out of 10.

Bukarešta, jeseni 1972. Sedemletna vladavina romunskega predsednika Ceausescuja se je spremenila v komunistično tiranijo, ki med drugim želi zavarovati mladino pred “škodljivimi” vplivi zahoda. Slednjega v filmu Metronom simbolično predstavlja med mladimi priljubljena radijska postaja, ki predvaja glasbo izvajalec kot sta Jimi Hendrix in The Doors. V primežu hladnega in jeklenega režima pa se rojeva ljubezenska zgodba; občutljiva najstnica Ana se sooči z dejstvom, da se bo njen fant izselil iz države, poleg tega pa dekle med obiskom prepovedane zabave s svojimi vrstniki pristane v prostorih policijske postaje, kjer ji postavijo ultimat; izdati mora svoje prijatelje, v nasprotnem primeru pa je grozi zaporna kazen. Metronom jezdi na t.i. romunskem novem valu, katerega filmi pogosto prepletajo globoko osebne zgodbe in kritične poglede na železno roko preteklega komunističnega režima in v primeru filma režiserja in scenarista Alexandruja Belca je osrednji motiv ljubezen oz. bolje rečeno; prepovedana ljubezen. Četudi se zdi, da je ta motiv že dodobra zlajan, ga Belc osveži s tem, da zgodbo o mladih zaljubljencih ne polni s sentimentalizmom ter naivnostjo, temveč jo tudi v redkih sladkih trenutkih začini s trpko resničnostjo političnega nasilja ter paranoje, ki uničuje krhko mladost glavnih junakov. Film hkrati zaznamujejo tudi čudovito minimalistična fotografija, naturalistična igra ter premetena kontrastna struktura zgodbe, ki se v prvi polovici odvija skoraj kot sladka romantična drama, vendar pa v nadaljevanju nemudoma pridobi bolj temačne in pretresljive momente. Metronom je enako preprost kot tudi kompleksen film, ki bo gledalcem nedvomno stal v trajnem spominu.

Amsterdam (2022)

Rating: 4 out of 10.

Predstavljajte si, da ste v družbi ljudi, ki drug drugemu pripovedujejo šalo brez poante oz. s poanto, ki je znana zgolj njim, vi pa se obsojeni, da poslušate te nesmisle in zgolj nestrpno pričakujete, da jo boste lahko popihali domov. Točno tako se boste počutili med ogledom najnovejšega celovečerca kontraverznega filmarja Davida O. Russella, zgodovinskega komičnega trilerja Amsterdam. Film, ki se ponaša z zavidanja vredno igralsko zasedbo (Christian Bale, Margot Robbie, John David Washington, Robert De Niro, Rami Malek, Anya Taylor-Joy, Zoe Seldana, Timothy Olyphant, Taylor Swift, Mike Myers in Michael Shannon) časovno preskakuje med letoma 1933 in 1918, ko se trojica najboljših prijateljev po spletu okoliščin znajde sredi preiskave skrivnostnega umora upokojenega ameriškega generala, pri tem pa odkrije svetovno zaroto, od katere je celo odvisna prihodnost sveta. Amsterdam je film, ki mu s tehničnega vidika ni moč veliko očitati (v oči padeta predvsem vzdušna scenografija in kostumi), hkrati pa je njegova epska zgodba izredno ambiciozna in visokopotezna. Žal pa ambicije same po sebi ne pomenijo nič, če te niso dosežene in s tega vidika Russelov film pogrne na celi črti; podobno kot njegov prejšnji – sicer kritiško hvaljeni – film American Hustle, imamo tudi tokrat opravka z razvlečeno, nefokusirano in dolgočasno zgodbo, znotraj katere se sicer ves čas nekaj dogaja, vendar pa hkrati nič. Po strukturi film namreč spominja na kolaž nepovezanih prizorov, kjer igralci ves čas dajejo občutek, kot da se pred njimi dogaja nekaj zelo pomembnega, medtem ko gledalcu niti približno ni jasno, kam njihovo blebetanje in divjanje sploh vodi. In četudi je igralski ansambel resnično bogat, z izjemo Bala in Robbijeva skoraj nihče ne pusti globjega vtisa; zdi se celo, da je Russell vse te zvezdnik stlačil v film zgolj zato, da se lahko pohvali, koliko pomembnih igralskih imen lahko zvabi v svoje projekte. Amsterdam je kot celota film, katerega obstoj je najverjetneje jasen zgolj Russellu, medtem ko so gledalci – upravičeno – izdelek pustili finančno pogoreti.