Ko gledalec prvič uzre glavno junakinjo psihološke drame Causeway, nekdanjo vojakinjo Lynsey, je ta v skorajda komatoznem stanju; priklenjena na invalidski voziček, molčeča, s praznim pogledom in sodeč po nervoznih trzljajih v telesu več kot očitno travmatizirana. In res… tekom filma je razkrito, da je bila Lynsey med služenjem domovini v Afganistanu tarča napada, zaradi katerega jo je doletela huda možganska travma in prisilna vrnitev domov. Celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Lile Neugebauer, ki se je dosedaj kalila predvsem na gledaliških odrih, na površju deluje kot še ena drama o posttravmatskem sindromu in delno to drži, vendar pa filmarko bolj kot serviranje grozljivih posledic travme zanima čustveno potovanje glavne junakinje, ki se mora ob vrnitvi domov soočiti z ostanki lastne preteklosti, hkrati pa med čakanjem na ponovni vpoklic v vojsko naveže tesno prijateljstvo z invalidnim mehanikom, pogovori z odtujeno materjo ter bratom, ki je zaradi odvisnosti od mamil pristal v zaporu, pa začnejo rušiti njeno percepcijo resničnosti. Osrednji motiv pričujočega filma je namreč razklanost glavne junakinje, ki je prepričana, da spada zgolj na bojišče, medtem ko ji je svet zunaj tega povsem tuj in nerazumljen, pa četudi si je za to odtujenost delno kriva tudi sama. Causeway je karakterna drama, katere glavni adut je odlična umirjena predstava Jennifer Lawrence, ki uspe utelesiti svoj lik na tak način, da gledalec do njega goji globoko sočutje, vendar pa ne patetično pomilovanje, med igralci pa še velja omeniti Briana Tyree Henryja, ki s svojo hudomušnostjo zgodbi doda kanček humorja in topline. Neugebauerjeva film uspe začiniti s tudi pristnim realizmom, odsotnostjo sentimentalnosti, umirjenim tempom ter čudovito glasbo, ki v tihih trenutkih izvrstno nadomesti vse dialoge in odvečne besede. Causeway je emocionalen in globok celovečerec gledališke režiserke, kateri je preskok iz odra na velika platna več kot uspel.
