Vid Šteh

Velika Britanija na vrhuncu hladne vojne. Agent britanske tajne obveščevalne službe George Smiley se je po spodleteli misiji na Madžarskem prisiljen upokojiti, vendar ga leto dni kasneje znova rekturirajo v krog kolegov, združenih pod kodnim imenom Cirkus. Njegov bivši šef namreč sumi, da se je v njihove vrste infiltriral dvojni agent, ki Sovjetski zvezi prodaja zaupne podatke, od katerih je odvisna varnost države. Skrivnostni triler Tinker Taylor Soldier Spy, posnet po istoimenski knjižni uspešnici Johna Le Carreja, bi najlažje opisali kot staromodno in z umirjeno britansko eleganco zaznamovano uganko, ki se sicer ponaša s klaičnim zapletom iskanja dvojnih agentov znotraj vohunskih vrst, vendar pa hkrati ciljnemu občinstvu nameni kompleksno in inteligentno zgodbo o paranoičnem vzdušju v najbolj “vročih” obdobjih hladne vojne med simboličnim vzhodom in zahodom. Ravno zato velja poudariti, da je Tinker Taylor Soldier Spy film, ki ni namenjem tistim, ki od filmov pričakujejo neprestano akcijo in površinsko zabavo; gre za tih in zamotan film, ki razvija svojo zgodbo preko dialogov oz. interakcije s številnimi liki, ki jih fenomenalno upodobi cvet britanskih igralskih veteranov kot so Gary Oldman, Colin Firth, John Hurt in Ciaran Hinds kot tudi igralci mlajše generacije kot sta Tom Hardy in Benedict Cumberbacth. Film je tako vredno občudovati že zaradi tega, ker vztraja pri zamotani in pretežno dialoški zgodbi, vendar pa bi ta pristop znal marsikatega gledalca tudi odvrniti. Edina težava pričujočega filma je namreč čisto odvisna od gledalčevega okusa; počasen tempo, obilica govorjenja in hitrega podajanja informacij zna koga zmesti do te mere, da bo hitro izgubil orientacijo ter s težavo sledil dogajanju, kar je delno krivda tudi samega filma, ki v slabih dveh urah stlači preveč informacij na kup. Tinker Taylor Soldier Spy je film, ki mu je nemogoče odrekati kvalitete, pa četudi bo marsikdo ob njem prijetno zadremal.

Ko vstopaš v svet filmov večnega provokatorja Gasparja Noeja, boš te zapustil (če je to sploh možno) bodisi silno navdušen ali pa ekstremno zagrenjen. Noejevi filmi so pogosto prav posebna izkušnja, ki nonšalantno razbijajo žanrske okvirje in jih postavljajo na glavo, hkrati pa na gledalca močno vplivajo ne zgolj z vizualnega, ampak tudi emocionalnega, večkrat celo podzavestnega vidika. Ta pristop ne bi mogel biti bolj očiten v njegovem najbolj ambicioznem, eksperimentalnem in bizarnem projektu kot je fantazijska art drama Enter The Void, ki gledalca seznani s t.i. izventelesno izkušnjo. Gre za položaj posameznika, ki nastopi tik po njegovi smrti in pred večnim odhodom v onostranstvo; v praksi to pomeni, da njegova duša zapusti telo in plava nad svetom živih, to pa mu omogoča avtorefleksijo življenj oz. vsega, kar je pustil za seboj. Tokrat to doleti preprodajalca mamil Oscarja, ki živi s svojo sestro Lindo v Tokiu in nekega večera med srečanjem z eno od rednih strank pade pod streli policije. Njegova duša nato zapusti telo in s ptičje perspektive spremlja dogajanje po smrti, ko Linda ne uspe preboleti bratove smrti in se zaplete v težavno razmerje z lastnikom nočnega kluba, v katerem dela kot plesalka in prostitutka. njegov najboljši prijatelj pa je na begu pred policijo. Med temi prizori se v zgodbo vrinejo tudi prebliski iz Oscarjeve preteklosti, še posebej močan fokus je na njegovem močno incestoidnem odnosu s sestro, Noe pa hkrati dostavi verjetno najbolj prepričljive posebne učinke, ki imitirajo občutek, ko je oseba pod vplivom močnih halicunogenih drog. Enter The Void je tako vizualna atraktivna, ambiciozna, z morečim surrealizmom in močno psihoanalitično noto obarvana izkušnja, ki vrhunsko ujame občutek ujetosti duše v stvarnem / materialnem svetu, vse pa je začinjeno z odlično glasbo, vrhunsko akrobacijo kamere, ki dobesedno plava po prostoru ter tesnobno atmosfero z neonskimi lučmi obsijanega podzemlja Tokija. Edino, kar film vztrajno ubija, je njegova pošastna dolžina skoraj treh uh, ki so žal povsem neupravičene; Noe se na več mestih prepušča pretirano repeticiji motivov in simbolov zgodbe, hkrati pa veliko prizorov po nepotrebnem razvleče do točke, ko se zdi, da je film bolj sam sebi v namen. Enter The Void tako ne spada med režiserjeve presežke, čeprav je vreden občudovanja že zaradi ambicij in unikatne izkušnje, ki jo uničuje zgolj epska dolžina.