Vid Šteh

Dramski triler The Unforgivable je eden od tistih filmov, ki je obtičal v kreativnem limbu več kot desetletje; sprva so producenti glavno vlogo želeli ponuditi Angelini Jolie, vendar je ta ni nikoli sprejela, čemur so sledile številne zamenjave scenaristov in režiserjev, šele lansko leto pa je film vendarle ugledal luč sveta s Sandro Bullock v glavni vlogi. Kadar je film ujet v fazi nastajanja tako dolgo, ponavadi ni moč pričakovati vzpodbudnih rezultatov, vendar pa je The Unforgivable navkljub vsemu soliden izdelek z nekaterimi dobrimi idejami, ki pa so žal mnogokrat zadušene pod težo vpletanja žanrskih klišejev, ki so bili dodani najverjetneje zato, da bi dogajanje začinili z več “akcije”. Film spremlja nekdanjo arestantko Ruth Slater, ki se po dveh desetletjih čepenja za rešetkami, kamor je bila poslana zaradi uboja policista, vrne na prostost in skuša navezati stik s svojo mlajšo sestro, ki sedaj živi pri rejniški družini in ima zaradi travme iz otroštva težave s spominom. The Unforgivable se v prvi polovici odvija kot karakterna drama na temo odrešitve in sprejemanja odgovornosti posameznice, ki je, kamorkoli gre, zaznamovana z zločinom, katerega mora prenašati na svojih plečih in hkrati najti razloge za pot v negotovo prihodnost. S tega vidika je film dokaj uspešen, še posebej po zaslugi odlične igre Bullockove, kateri bi zaradi “pogršanega” videza lahko cinično očitali, da skuša na vsak način osvojiti Oskarja, toda vseeno bi bilo krivično trditi, da igralka ne vloži tudi v svojo vlogo in tako gledalcu približa enako problematičen kot tudi zanimiv Ruthin lik. A kot že rečeno; škoda le, da mora film neprestano polniti dogajanje z nepotrebnimi stranskimi štorijami (npr. lika sina umorjenega policista, ki načrtuje maščevanje, je popolnoma odveč) ter akcijskimi pregoni v zadnji tretjini, ko se očitno film boji, da bi za “povprečnega” gledalca postal preveč dolgočasen. The Unforgivable je tako spodobno razvedrilo, ki pa ima mnogo preveč potenciala, da bi se lahko zadovoljil zgolj s pozicijo filma za odgajanje dolgčasa.

Ali Soozandeh, nemški animator iranskih korenin, je nekega dne na vlaku po naključju spremljal pogovor med dvema mladima Irancema, ki sta si izmenjevala izkušnje z lokalnimi ženskami, med drugim naj bi srečal tudi prostitutko, ki jo je na delu vedno spremljal njen 6 – letni sinček. Slednja je postala eden od glavnih junakinj Soozandehovega celovečernega prvenca, animirane drame Tehran Taboo, ki predstavi štiri sprva medsebojno ločene zgodbe mladih ljudi v sodobnem Teheranu; prostitutka Pari, katere mož je arestant in odvisnik, s svojim nemim sinom Elias pohajkuje po mestnih ulicah in išče stranke, noseča Sara, ki si navkljub ostremu nasprotovanju svojega moža želi poiskati službo, Donya pa na zabavi trči ob mladega glasbenika Babaka, s katerim seksa, vendar kasneje od njega zahteva, da ji plača za operacijo za “povrnitev” nedolžnosti, saj se nahaja tik pred poroko z drugim moškim. Kot je moč razbrati z naslova, je Tehran Taboo provokativen film, ki odpira teme, ki so za zahodno družbo morebiti samoumevne oz. nepretresljive, medtem ko se v Iranu o njih sploh ne govori. Soozandeh mojstrsko prepleta zgodbe glavnih junakov v smiselni mozaik, ki služi kot portret sodobne iranske družbe, ki je razklana med iskanjem osebne svobode in sledenjem tradiciji. Film brez pokroviteljske drže in naivnosti razgali predvsem moralno dvoličnost in sprevrženost patriarhalnega iranskega sistema, ki ženske zreducira na poslušne sužnje, nezmožne svobodnega razmišljanja in nezaslužne osebne svobode, medtem ko mladim svobodnjakom ne preostane drugega kot da sledijo strogim normam, ne da bi ob tem smeli izprašati svojo vest. Film je zaznamovan s čudovito rotoscope animacijo (režiser je sprva nameraval posneti igrani film, vendar mu oblasti v Iranu zaradi občutljivosti projekta tega niso dovolile), izvrstnimi igralskimi predstavami, efektno kombinacijo ganljive človeške drame in humorja ter predvsem necenzuriranim vpogledom v svet, o katerem na Zahodu (še vedno) vemo zelo malo.