Park Chan-wook, ki je med drugim zakrivil filmsko klasiko maščevanja in sprevrženosti Oldboi, je mnogo več kot (zgolj) filmar z dolgo kariero; je ikona za vse ljubitelje sedme umetnosti ter ime, od katerega lahko upravičeno pričakujemo zgolj presežke na vseh nivojih. Decision to Leave je film, ki sledi njegovi pogosti fascinaciji nad povezovanjem ljubezni in misterioznosti, hkrati pa elegantno sledi zakonitostim noir trilerjev, katere pričakovano obrne na glavo in z njimi operira na samosvoj in trmoglav način. V filmu spremljamo zgodbo policijskega detektiva, ki raziskuje skrivnostno smrt moškega v gorah, med iskanjem odgovorov pa naveže nenavadno intimen odnos z njegovo vdovo, ki hkrati velja za glavno osumljenko. Zaplet filma se zdi klišejski, vendar ga Park preoblikuje v zapleteno, vendar mikavno uganko, ki se ponaša tudi z za režiserja značilno neobičajno strukturo; Park tok zgodbe pogosto prekine s flashbacki, analizami istega dogodka iz različnih perspektiv in to do te mere, da gledalec niti ne razlikuje več med tem, kaj je laž in kaj resnica, hkrati pa zgodbo začini s prikupnim črnim humorjem ter visoko mero suspenza, ki gledalca ne spusti iz svojega objema vse do poslednjega šokantnega preobrata. Decision to Leave je tako še en Parkov presežek in filmska umetnina, kjer se filmar znova izkaže kot mojster pripovedovanja in zbadljivega obračanja žanrskih klišejev na glavo, vendar pa mu to ne bi uspelo brez izvrstne igralske zasedbe, kjer od vse najbolj zasije prelepa Tang Wei v vlogi dvolične vdove, ki pred očmi javnosti skriva na tisoče obrazov. Četudi film od gledalca zahteva visoko stopnjo pozornosti, se mu trud vsekakor izplača, saj gre za resnično nepozabno izkušnjo, vredno Parkovega slovesa.
Author Archives: Vid Šteh
Crimes of the Future (2022)

Z najnovejšim filmom Crimes of the Future se kanadski mojster David Cronenberg po skoraj dveh desetletjih vrača v žanr, ki ga je v 70. in 80. uspel soustvariti; žanr t.i. telesne grozljivke, pomešane z elementi morbidne znanstvene fantastike. Film je postavljen v temačno prihodnost, kjer prevladujejo popolnoma novi pogledi na mehanizem človeškega telesa; to postane kakšna zbiralnica novonastalih in povečini neznanih organov, katerih preobilica lahko pošteno načne zdravje posameznika. Med tiste, ki se poslužujejo teh bizarnih metod, spada tudi Saul Tenser, sicer umetniški “telesni performer”, ki skupaj s svojo asistentko Caprice v živo izvaja operacije na lastnem telesu. Uspeh dvojice zbudi pozornost skupine preiskovalcev posebnega oddelka za registracijo organov, ki želi podrobneje poučiti Saulovo zdravstveno stanje in metode, ki mu pomagajo izvajati operacije, v zgodbo pa se vplete tudi želja po izvedbi prve “žive” obdukcije telesa dečka, ki se naj bi prehranjeval zgolj z ostanki plastike. Crimes of the Future s svojo temačno apokaliptično estetiko ter pogosto grotesknimi podobami močno spominja na zgodnja Cronenbergova dela, hkrati pa se dotika provokativnih teme mazohistične seksualnosti, ki jo je režiser načenjal v filmu Crash. Kljub temu pa je film v prvi vrsti premišljena, kompleksna in drzna študija nevarnosti evolucijskih procesov, večnega kontrasta med naravnim in nenaravnim, Cronenberg pa celo najde čas za ekološko sporočilo o uničujoči naravi plastike, ki tokrat celo postane del človekovih notranjih organov. Crimes of the Future je vsekakor naporen film, ki fascinira s svojo cyberpunk / neogotsko atmosfero, znova fenomenalno glasbo Howarda Shora, večinoma odličnimi igralskimi predstavami (z izjemo patetične Kristen Stewart) ter eksperimentalnimi pristopi do podajanja kompleksnega sporočila o naravi evolucije. Šibke plati filma so odvisne bolj od gledalčevega okusa; širšemu občinstvu bo film nedvomno premalo dostopen in dolgočasen, še posebej zato, ker Cronenberga bolj kot razvoj zgodbe (ta pride do izraza šele v zadnji tretjini) zanima grajenje sveta in njegovih likov. Crimes of the Future morebiti za seboj pušča več vprašanj kot odgovorov, vendar je hkrati tudi dokaz, da je Cronenberg še vedno v odlični formi.
