Uvodni kadri iranskega trilerja Holy Spider dajejo gledalcu jasno vedeti, v kakšen film se spušča; temačna ambientalna glasba se strašljivo dopolnjuje z morbidnimi podobami umazanih in z neonskimi lučmi osvetljenih ulic iranskega mesta Mašhad, kjer v nočnih urah na prostitutke preži tPajkovski morilec, sicer resnični klavec Saeed Hanei, ki je med letoma 2000 in 2001 kot “božji odposlanec” umoril 16 žensk, ob prijetju pa je bil s strani javnosti deležen več odobravanja kot zgražanja, še posebej zaradi prepričanja, da je Saeed namesto policije opravljal “umazano” delo in v imenu vere počistil “nemoralno umazanijo” iz mestnih ulic. Holy Spider ni zastavljen kot klasični film o serijskem morilcu, saj ta zavzema zgolj droben delček zgodbe, režiser in scenarist Abi Abassi pa svojo pozornost namenja mučnemu prikazu boja ene ženske proti izrazito seksističnem in toksičnem patriarhalnem režimu iranske družbe; glavna junakinja je namreč novinarka Rahimi (fenomenalna Zar Arimi-Ebrahimi), ki na lastno pest išče morilca, pri tem pa zabrede globoko v iransko podzemlje prostitucije, korupcije in nasilja. Abassi se s pričujočim filmom izkaže kot neposreden in oster filmar, ki se odreka sentimentalnosti in poetičnosti, saj zanju v tej kruti zgodbi preprosti ni prostora; Holy Spider plava na valovih Scorsesejeve klasike Taxi Driver in se hkrati spogleduje s temačno in odurno estetiko Fincherjevih psiholoških trilerjev tipa Se7en in Zodica. Zato ne preseneča, da je film radikalen, brutalen in grob, vendar pa je v današnji dobi mizoginije, zatiranja in ignoriranja neprivilegiranih ljudi ter skorajda perverzne glorifikacije serijskih morilcev hkrati zelo pomemben in udaren film, ki ga ni moč preslišati ali spregledati. Odlične igralske predstave, prepričljivo moreče ozračje, močan suspenz in zlovešče čudovit soundtrack uspejo ustvariti enega najboljših filmov na letošnjem Cannskem filmskem festivalu. Holy Spider je mojstrovina brez primere in eden od filmov leta.

Ruben Östlund ima za seboj zgolj peščico filmov, vendar se je hitro uveljavil kot eno najpomembnejših in drznih imen evropskega, če ne celo kar svetovnega filma. Njegova vedno precizna in elegantna satirična nota, bizarna prepletanja elementov številnih žanrov ter pogosto politično nekorekten (nekateri bi celo rekli, da je radikalen) pristop ga delajo unikatnega in polemičnega. V svojem značilnem slogu cinizma in sarkazma se relavantnih družbenih vprašanj razslojenosti in premoženja v dobi kapitalizma loteva tudi v najnovejšem celovečercu, komični drami Triangle of Sadness. Okvirna zgodba se vrti okoli mladega para manekenenov Carla in Yaye, ki se udeležita potovanja na razskošni jahti, kjer trčita ob skupino bebavih, egocentričnih in slaboumnih bogatašev. Kaj več o sami zgodbi ne bi bilo pošteno, povedati, saj se užitek filma skriva v tem, da gledalca neprestano preseneča z novimi odštekanostmi ter bizarnostmi, ki bi v rokah manj veščega režiserja izpadle kot material za retardirano komedijo Adama Sandlerja, toda Östlund uspe dostaviti za počit smešno satiro zmešnjav, ki (skoraj) vedno zadane v polno in gledalcu nastavlja enako smešno kot tudi morbidno ogledalo post-komunistične oz. kapitalistične Evrope po padcu železne zavese. Film svojo zgodbo ne gradi na dogajanju, ampak predvsem na likih in njihovih odnosih, ki služijo kot poligon za prikaz dandanes vse bolj uničujoče družbene razslojenosti, spolne neenakosti, trde pesti patriarhata in brezglavnega pehanja za dobičkom. Östlund se za nameček pokloni tudi nekaterim literarnim klasikam kot je npr. Gospodar muh, takšen pristop pa zgodbo obarva z zabavno feministično noto, pri kateri ni sledu o hollywoodski sluzavosti in pokroviteljskosti. Film ima resda nekaj težav z luščenjem jasnega sporočila (še posebej v zaključnem delu) in od gledalca zahteva več potrpežljivosti, saj se dogajanje začne dobro odvijati šele po slabi uri, toda kot celota gre za sofisticirano in zabavno satiro, ob katerih se bo gledalec enako glasno smejal kot tudi zamislil.