Top Gun je akcijska klasika, brez katere si marsikdo ne bi mogel predstavljati 80. let, še posebej po zaslugi vročega igralskega ansambla mladih zvezdnikov (Tom Cruise, Val Kilmer, Anthony Edwards, Meg Ryan), odličnega nostalgičnega soundtracka in frajerskega stila, ki je med drugim pripomogel k popularizaciji poklica vojaškega pilota. Top Gun tako ni zgolj film, ampak popkulturni fenomen in v današnjem času, ko je modno (beri; dobičkonosno) obujati popularne filme / franšize, se velika vrnitev pilota Peta Mitchella oz. Mavericka na velika platna zdi pričakovana. In Top Gun: Maverick, ki nadaljuje zgodbo glavnega junaka, tokrat v vlogi trenerja mladih pilotov, med katerimi je tudi sin njegovega pokojnega tovariša Goosa, je resnično film, ustvarjen za velika platna. Orjaški, naspidiran, duhovit in zaznamovan z (znova) vratolomno zračno akcijo, ki v današnji poplavi akcijskih filimov, ki bazirajo na avtomobilskih pregonih in eksplozijah, predstavljajo svojevrstno osvežitev. Po pričakovanjih se film močno naslanja na slavo svojega prehodnika in oboževalcem močno piha na dušo s pogostimi nostalgičnimi bombončki, epizodni vlogami nekaterih legendarnih likov iz prvega filma, že omenjeno vročo glasbo in kakopak s Crusiom na čelu, ki s svojimi akrobacijami še vedno kljubuje zakonom fizike ter šarmira gledalce s svojim značilnim nasmehom. Preprosto povedano; Top Gun: Maverick je spektakel, ki tako močno in zavzeto piha na duše gledalcev in oboževalcev prvega filma, da bodo ti pripravljeni spregledati njegove marsikatere pomankljivosti. Recimo to, da film premore neprimerno več stila kot vsebine, ki je tokrat izredno borna in boleče predvidljiva. Ali pa to, da je večina novih likov (z izjemov lika Goosovega sina, ki ga prepričljivo odigra Miles Teller) precej dolgočasnih in neizstopajočih. Ali pa da je včasih akcija preveč ponavljajoča in dogajanje razvlečeno. Top Gun 2: Maverick je film, ki ponudi točno tisto, kar se od njega pričakuje, kaj več pa ne. Je varen, klišejski, formulaičen in neprovokativen film, ki želi ugajati občinstvu in mu postreči s čim manj presenečenji. In ravno ta ponižna obveznost do zabavanja gledalcev in oboževalcev mu bo najverjetneje prinesla ogromno finančnega uspeha in najverjetneje tudi nadaljevanja.

Leta 2017 je japonska zombi grozljivka One Cut for the Dead uspela navkljub praktično neznani zasedbi in izredno nizkem proračunu postati ne zgolj domača, ampak tudi globalna uspešnica. In to celo do te mere, da si je letos prislužila francosko predelavo, nad katero je bedel Michel Hazanavicus, ki je širši javnosti najbolj poznan kot režiser z Oskarjem nagrajene neme komedije The Artist. Spomnimo; izvirnik pripoveduje zgodbo o skupini filmarjev, ki želi posneti zombi grozljivko, predvajano v realnem času, v enem samem neprekinjenem posnetku in preko interneta. The Final Cut, kot je naslov francoski predelavi, se drži okvirne zgodbe in ostaja zvest mešanico odštekanosti, vulgarnosti ter anarhističnega miksa krvi, kričanja in meta-satiričnega komentarja, ki bi ga na najbolj preprost način opisali kot “zombi film znotraj zombi filma”. Ta prebrisan kot tudi tvegan pristop pri gledalcih sproža mešane občutke; prve pol ure filma, kjer v osnovi spremljamo končni izdelek (tokrat francoske) ekipe, so namerno nasičene z nesmiselnimi in slabo spisanimi dialogi, praznimi karikatkurnimi liki ter najbolj ceneno in odurno eksplotacijo, kar zbuja občutek, kot da Hazanavicus gledalca namerno provocira s bebavostjo in cenenostjo. Pa vendar se film dobro začne šele po izteku prve tretjine in postane bolj konvencionalna komedija o tem, kako se je ekipa zbrala in poskušala posneti film karseda “hitro, poceni in solidno” (kar je moto ekscentričnega režiserja), Hazanivicus pa poskrbi za prebrisan preobrat, ko Japonsko zahteva, da je film karseda zvest izvirniku in to celo do te mere, da morajo francoski igralci obdržati imena japonskih. Na tak način se Hazanavicu duhovito obregne od medkulturne razlike, hkrati pa skuša analizirati večno dilemo če so zombiji zgolj pošati iz B-filmov ali simbol potrošniške družbe. Šele v zadnji tretjini pa film gledalca bombardira z različnimi gagi in fizično komedijo, ki je – navkljub občasni vulgarnosti in kakšnemu ponesrečenemu štosu – za počit smešna in skoraj vedno zadane v polno. The Final Cut ni noben vsebinski presežek, zato se lahko upravičeno vprašamo, če je vreden projekcije na Cannesu, vendar pa je izredno duhovit, mestoma prebrisan in odštekano očarljiv poklon filmski popkulturi zombijev in nenazadnje nas samih.