V vesolju je prisotna tišina in v tišini te nihče ne sliši kričati. S tem preprostim stavkom bi lahko opisali bistvo ZF pustolovskega trilerja Gravity režiserja in scenarista Alfonsa Cuarona, ki že po uvodnih minutah, zaznamovanih z dolgimi neprekinjenimi kadri, daje vedeti, da pričujoči film ne želi biti zgolj klasičen izdelek, ki se začne in konča, ampak adrenalinska izkušnja, ob kateri se gledalec počuti, kot da se nahaja v središču kaotičnega dogajanja. Zaplet filma je sila preprosta; med opravljanjem vesoljske misije v bližini Zemlje skupina astronavtov doživi nesrečo, edina preživela pa sta ravmatizirana inženirka Ryan Stone (še nikoli prej bolj prepričljiva Sandra Bullock) in šarmantni veteranski astronavt Kowalski (George Clooney v še eni od svojih številnih vlog ciničnega očarljivca). Dvojica, ki je obsojena na tavanje po vesolju, mora v napeti dirki s časom najti rešitev in pri tem na preizkušnjo postaviti vse svoje znanje in zmogljivosti. Gravity je film, ki ga je bistveno lažje občudovati s tehnične kot vsebinske plati; v osnovi gre namreč še vedno za že večkrat videno zgodbo o preživetju in s tega vidika film ne postreže s presenečenji. Še več; tisti gledalci, ki niso niti malo zainteresirani za ozadje delovanja vesoljske tehnologije, se bodo med filmom najverjetneje dolgočasili, saj Cuaron venomer ohranja visoko mero znanstvene točnosti in realizma (kolikor je ta pač mogoča), zato je odveč pričakovati vratolomen akcijski tornado s hitrim tempom, šalami in stereotipnimi liki. Pa vendar se lepota filma skriva v njegovi osupljivi tehnični izvedljivosti in sapo jemajoči vizualni perfeksiji, s katero postreže; čudovito in akrobatsko gibanje kamere te pogosti široki plani neskočnih globin vesolja poskrbijo, da gledalec neizmerno uživa v okolju, ki je enako strašljivo kot tudi fascinantno (kakršen je nasploh naš odnos do vesolja). Gravity je tako film, kjer stil prevladuje nad vsebino, vendar kljub temu uspe gledalcu sprostiti adrenalin po žilah.

Darren Aranofsky je filmar, ki je že od svojega celovečernega prvenca, morečega trilerja Pi, očaran s prepletanjem magičnega realizma ter biblijskih motivov v zgodbe, ki se na osnovni ravni dotikajo mnogih eksistencialnih dilem. Po zmagoslavju s presenetljivo grobo realistično odvisniško dramo Requiem for a Dream je Aranofsky svoj naslednji veliki podvig pripravljal več kot pet let; abstraktna različica magičnega realizma in filozofske drame The Fountain je ob izidu kritike močno razdvojila, medtem ko so jo gledalci spregledali (16 milijonov zaslužka je bil daleč od tega, da bi pokril 35 – milijonski proračun filma). Takšen odziv sicer ni presenetljiv, saj je The Fountain njegov najbolj kompleksen in enigmatičen film, katerega močna biblijska simbolika ter nekonvencionalna pripovedna nit predstavljata precejšen zalogaj tudi za najbolj zahtevne gledalce. Film je sestavljen iz treh ločenih zgodb, katere povezujeta Hugh Jackman in Rachel Weisz v svojih najbolj zahtevnih in hkrati najboljših igralskih predstavah doslej; oba namreč igrata tri različne like iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, vsi trije pa se soočajo z tematiko izgube bližnjega ter iskanjem poti, ki bi človeka ločila od neizogibne smrti oz. koncepta minevanja nasploh. Gledalec tako sledi španskem konkvistadorju, ki na ukaz svoje kraljice ozemlju srednjeameriškega plemena Majev išče piramido, v kateri se naj bi nahajal vodnjak mladosti, nakar se film predstavi v sedanjost z zgodbo o kirurgu Tomu, ki poskuša z eksperimentalnim zdravilom preprečiti smrt svoje hudo bolne žene, tretja zgodba pa je postavljena v abstraktno prihodnost, kjer astronavt potuje skozi vesolje in beži pred glasom svoje pokojne žene. The Fountain je Aranofskyju primerno film, napolnjen s čudovitimi podobami, bogato metaforiko ter čustveno zgodbo, ki navkljub prisotnosti abstrakcije nagovari gledalca s humanističnim sporočilom o tem, kako je smrt naraven proces in da smo ljudje prisiljeni v soočenje z njenim prihodom. Tkivo filma predstavljata fenomenalna Jackman in Weiszova ter briljantno zasnovana glasba, ki zaigra na gledalčeve emocije, pa četudi ta dostikrat ne bo vedel, kaj točno spremlja. Na nek način bi lahko rekli, da je The Fountain film, ki ga je moč občudovati, pa četudi ga ne razumeš najbolje, a ravno njegova enigmatična narava ter nadnaravno lepe podobe poskrbijo, da film preseže lastne okvirje in postane ne zgolj paša za oči in možgane, ampak meditativna izkušnja.