Vid Šteh

Kanadska drama All My Puny Sorrows, sicer filmska adaptacija istoimenskega romana pisateljice Miriam Toews, se dotika ene od najbolj bolečih intimnih težav posameznika; žalovanje. Osrednji junakinji knjige in filma sta sestri Yoli in Elf Von Riesen, ki sta kot najstnici odraščala v strogem verskem okolju, medtem ko ju je doba odraslosti odpeljala daleč stran od sledenja božjim zapovedim; Yoli je neuspešna pisateljica, ki se nahaja sredi ločitvenega postopka, medtem ko je Elf postala mednarodno priznana pianistka s težkimi duševnimi težavami, ki so posledica njenega neuspešnega soočenja z nenadnim samomorom njunega očeta. Ko Elf po neuspešnem poskusu samomora pristane v psihiatrični bolnišnici, se preostanek družine zopet zbere na kupu, da bi ji priskočili na pomoč, Yoli pa izkoristi bolečo izkušnjo za krpanje odnosov s sestro, ki je vse bolj obsedena s smrtjo. All My Puny Sorrows je v prvi vrsti film, ki se osredotoča na težaven, vendar vedno topel odnos med glavnima junakinjama, hkrati pa se skuša poglobiti v njuno dojemanje življenja in smrti (oz. iskanja globjega smisla življenja), bolečo zgodbo o izgubi pa skuša omehčati z občasnimi humornimi vložki, ki na srečo nikoli ne izpadejo nevmeseno, prisiljeno ali pa žaljivo. Režiser in scenarist Michael McGowan spretno lovi ravnotežje med komedijo (četudi je te zelo malo) in dramo, z zgodbo pa želi močno zaigrati na gledalčeva čustva, ne da bi se ta ob tem počutil ogoljufano. Ta naloga mu dobro uspeva, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, med katerimi najbolj zablesti Alison Pill kot Yoli. A navkljub vsem močnim platem ter kompetentni izvedbi se zdi, da filmu nekaj manjka, morebiti bolj poglobljen vpogled v problematike, ki se jih loteva, saj venomer plava na površju in nikoli ne doseže čustvene intenzivnosti, ki bi jo od tako srce parajoče zgodbe pričakovali. All My Puny Sorrows je tako nepopoln, rahlo površinski, vendar še vedno očarljiv film o izgubi in prebolevanju.

Belorusija, leta 1943. Dežela je opustošena zaradi brutalne okupacije nemških oboroženih sil in sredi tega nečloveškega kaosa se znajde mladoletni Flyora, ki se navkljub gorečemu nasprotovanju svoje matere pridruži partizanskemu odporniškemu gibanja. A kot naiven najstnik se Flyora niti ne zaveda tragične cene njegove sprva entuziastične odločitve; kmalu zatem je namreč vržen v mučno potovanje skozi belorusko apokalipitično pustinjo, kjer vladajo lakota, brezizhodnost, požgane vasi ter sadistični mazohizem nemške vojske, ki zvesto sledi führerjevemu načrtu iztrebljanja vsega, kar se zoperstavi t.i. višji arijski rasi. Come and See je primer sovjetskega filma, ki je bil žal vrsto let podvržen strogi cenzuri (režiser in scenarist Elem Klimov je film snoval dolgih osem let), svojo zasluženo veljavo pa je pridobil šele mnogo let kasneje. Da je film ob izidu dvignil ogromno prahu, ni presenetljivo; Klimova vizija druge svetovne vojne – ki je bila dotedaj v filmih že dodobra obravnavana – je namreč zanimiva kombinacija dveh navidez nerazdružljivih stilov; umazanega, brutalnega in krvavega naturalizma ter surrealnega, apokaliptičnega vzdušja, zaradi katerega se film na več mestih približa žanru grozljivke kot pa klasične vojne drame. Klimova mojstrovina, ki je tako s tehničnega kot vsebinskega vidika čisti umetniški presežek, ne odvrača pogleda od brutalnosti vojnega opustošenja, hkrati pa želi pri gledalcu zbuditi občutke tesnobe in brezizhodnosti na inovativne načine; “vohunska” kamera neprizadeto potuje po kraju dogajanja in hladno beleži mučenje in nasilje nad civilnim prebivalstvom, igralci pogosto strmijo naravnost v kamero in na subtilen način komunicirajo z gledalcem, k še bolj morečemu vzdušju pa pripomore izvrstna kombinacija klasične Mozartove glasbe in temačne ambientalne glasbe Olega Yangchenka. Za konce velja še omeniti izvrstno ekspresionistično igro, še posebej Alekseia Kravchenk v glavni vlogi, katerega preobrazba iz nedolžnega dečka v travmatizirano čustveno razvalino je naravnost osupljiva. Come and See je film, ki je bil pred svojim časom in še danes ostaja nepresežena filmska umetnina in najbolj brutalen, iskren in morbidno čaroben antimanifest vojni norosti.