Vid Šteh

Kratki vojni film Predam se, ki je nastal pod okriljem zasavskega Filmsko ustvarjalnega društva Loke Studio (to je nazadnje zaplodilo lokalno uspešnico, kriminalno komedijo Pozdrav iz Krvavih Revirjev) se ponaša z rahlo provokativno, vendar fascinantno idejo. Film na površju resda prikazuje zdaj že dodobra raziskano obdobje 2. svetovne vojne in ozadja spopadov med nemškimi in partizanskimi oboroženimi silami, vendar z zanimivim preobratom; osrednji lik filma namreč ni partizan, temveč nemški oficir (David Lindič), ki v zadnjih tednih pred koncem vojne skozi flashbacke obuja spomine na svoje prve zmage in sčasoma tudi poraze na slovenskem ozemlju. Ravno ta pristop, kjer dogajanje spremljamo skozi oči pripadnika okupatorske vojske, daje filmu zmožnost, da preseže ideološke okvirje in se s tem ne spremeni v melodramatično in poenostavljeno partizansko agitko. Režiserja Matica Poropatiča tokrat ne zanimajo klasični spopadi med partizani in Nemci (četudi v filmu ne manjka množičnih prizorov bitk), ampak cilja na bolj splošno sporočilo o tem, kako posameznik skozi brutalnost in norost vojne sčasoma podvomi v trdnost političnih ideologij, katerim je sprva zvesto sledil. Film Predam se se najbolj izkaže v trenutkih, ko glavnemu junaku, katerega lik je bil v mnogih partizanskih filmih demoniziran, nadane človeški obraz, vendar hkrati ne pozabi opomniti gledalca o sprevrženosti njegovih dejanj in politike, ki ga je nagovorila, da se svet nadzira zgolj preko nasilja in ustrahovanja. S tehičnega vidika filmu ni moč veliko očitati; za slovenski neodvisni film je kompetentno narejen, zgodovinsko dokaj avtentičen, dobro odigran in svojo kratko dolžino slabe pol ure uspešno upraviči. Žal pa nekoliko šepa njegova neizstopajoča in povečini generična podoba, ki zgodbi z izrazito melanholičnim tonom ne pričara pričakovanega vzdušja, še bolj moteča pa je melodramatična glasbena podlaga. Glede na to, da film predstavi zelo intimno zgodbo, bi se lahko posluževal več minimalizma ter grajenju temačnega vzdušja, s katerim bi bil gledalec še bolj posrkan v samo dogajanje. Predam se je navkljub napakam izredno soliden prispevek k nadaljnemu razvoju domačega vojnega filma.

Leninov park, televizijska adaptacija drugega v seriji kriminalnih romanov Tadeja Goloba o primerih policijskega inšpektorja Tarasa Birse, je po obetavnemu Jezeru predstavljala manjše razočaranje, za kar je mogoče v prvi vrsti kriviti menjavo režiserjev. Medtem ko je prvo adaptacijo režiral Matevž Luzar in prepričal s sofisticiranostjo in dobrim občutkom za temačno atmosfero in suspenz, je drugo v roke prejel Klemen Dvornik in posnel sicer kompetentno narejen in korektno odigran, vendar boleče rutinski in zaradi omejenosti na zgolj tri dele vsebinsko nedodelan “plažni” krimič. Da bo tretji primer Tarasa Birse z naslovom Dolina rož deležen boljše adaptacije, je že nakazala vrnitev Luzarja na režijski stolček in res; za potrditev, da gledalce čaka nekaj prav posebnega, je potrebnih zgolj nekaj uvodnih minut prve epizode, ki postrežejo z dobrodošlim odmerkom temačnega vzdušja in misterioznosti, katerega smo v prehodniku tako močno pogrešali. Tarasa Birso tokrat spremljamo kot zasebnega detektiva, ki sprejme primer zapeljive arhitektke Klare Zupet (Iva Krajnc Bagola), da bi dokazal domnevno nezvestobo mnogo mlajše soproge njenega ostarelega očeta, pri tem pa se Birsa zaplete v nepojasnjen dvojni umor ter grožnjo z razkritjem ozadja orožarskih afer iz 90. let. Če se je Jezero še preveč spogledovalo s temačno estetiko skandinavskih kriminalk, bi si upali reči, da je Dolina rož čistokrvni noir triler, ki nima nobenih težav, s katerimi se je soočal njegov predhodnik; zaradi manjšega števila likov se dogajanje razvija bistveno bolj tekoče in pregledno, suspenz je na neprimerno višji ravni, prepričljivo ustvarjeno temačno ozračje naredi zgodbo še bolj vzdušno, nadaljevanka pa preseneti z idealnim castingom Krajnčeve Bagole kot strupene usodne ženske ter še posebej izvrstnega Saše Tabakovića v vlogi Birsine zamenjave na policiji, vase zaprtega in arogantnega inšpektorja Ahlina. Nasploh se zdi, da je Dolina rož tista prava slovenska kriminalka, katero smo vsa te leta pričakovali in četudi je še vedno veliko prostora za izboljšave, se zdi, da je Birsa na pravi poti, da postane superzvezda domačih kriminalk.