Paul Thomas Anderson je sinonim za filmsko kvaliteto, še posebej po zaslugi številnih modernih klasik, ki jih je zaporedno ustvaril v zgolj zadnjih 15. letih; There Will Be Blood, The Master, Inherent Vice in The Phantom Thread so vsi po vrsti unikatni, prisrčno provokativni in mojstrsko spisani filmi, zato so bila pričakovanja ob njegovem novem celovečercu, nekakšni nostalgični razglednici turbolentnih 70. let z naslovom Licorice Pizza, kakopak visoka. Film je sladko-grenka pripoved o otroškem igralcu Garyju Valentinu (Cooper Hoffman, sicer sin pokojnega Phillipa Seymour Hoffmana) in fotografinji Alani (Alana Haim), ki se navkljub očitni privlačnosti, vendar pa toliko bolj problematični starostni razliki (Gary je star 15, Alana pa 25), ne zapleteta v intimno razmerje, zato pa se kot prijatelja in poslovna partnerja pri prodaji vodnih postelj zapleteta v številne absurdne, zabavne in tudi žalostne situacije, ki služijo kot refleksija napetih časov predsedovanja Richarda Nixona, vietnamske vojne, hipijevstva in naftne krize. Na nek način bi lahko rekli, da želi Anderson s pričujočim filmom doseči tisto, kar je uspel Quentin Tarantino z epom Once Upon A Time… In Hollywood, vendar pa žal z bistveno slabšim rezultatom. Licorice Pizza je kljub zavidanja vredni produkciji, odličnim soundtrackom in nekaterim solidnim igralskimi predstavam daleč najslabši Andersonov film, ki bi ga najlažje opisali z dvema pridevnikoma; dolgočasno in nesmiselno. Filmu spodrsne že pri osrednjih likih, ki nista pretirano zanimiva in simpatična, povrhu tega pa še delujeta sila nenaravno; Gary, ki naj bi bil 15 – letnik v srednji šoli, se obnaša kot poslovnež v srednjih letih, Alana pa je navezana nanj brez pravega razloga in zgolj brezciljno tava iz enega prizora v drugega. Enako težavna je tudi zmedena struktura filma, ki deluje kot nepovezana zlepljenka napol spečenih idej, ki kot celota ne vodijo nikamor in ne dajejo veliko razlogov, da bi gledalcu moralo biti za karkoli mar. Tudi številni cameo nastopi znanih igralcev kot so Sean Penn, Tom Waits in Bradley Cooper, so bolj ali manj zgolj mašilo in samo še dodatno podkrepijo spoznanje, da smo priča filmu, ki ne ve, kaj bi sam s sabo. Licorice Pizza je film, ob katerem gledalec pošteno občuti pošastno dolgi dve uri, kolikor traja in tudi, ko se dokoplje do konca, bo najverjetneje obtičal z vprašanjem: “Kaj točno sem sploh gledal?”