Brothers (2015)

Le Cinéma Club | BROTHERS

Rating: 9 out of 10.

Preden se je Robert Eggers z mojstrskima grozljivkama The Witch in The Lighthouse proslavil kot eden od najbolj izrazitih filmarjev ta hip, je le leto pred svojim celovečernim prvencem posnel kratki film s preprostim naslovom Brothers. V njem spremljamo brata Toma in Jaka, ki živita skupaj s svojo babico v osamljeni hiši sredi gozda. Že od uvodnega kadra je jasno, da med bratoma ne vlada enakovreden odnos in da v pričakovani maniri starejši ustrahuje mlajšega, ta pa najde zavetje pri babici z močnim materinskim nagonom in odločno avtoritativno držo, ob kateri tudi starejši brat prestrašeno obmolkne. Vrhunec njunega konflikta pa nastopi nekega dne, ko se brata odpravita na lov in se zgodi tragična nesreča, zaradi katere se že tako dramatična in mučna zgodba spremeni v tragedijo. Brothers je kratki film s preprosto in direktno zgodbo, vendar pa se Eggers v svojem značilnem stilu odloči pripovedno nit strkati s temačnimi podobami, sprano barvo in zadušljivo atmosfero, ki na več mestih močno spominja na tisto iz njegovega celovečernega prvenca The Witch. Namesto, da bi film z besedami dolgočasno obrazložil težaven odnos med bratoma, to nalogo prepusti podobam, ki igrajo v sedmi umetnosti pomembnejšo vlogo kot dialogi oz. monologi. Z morečim vzdušjem zapuščenih gozdov, odlično igro, hkrati umazanim kot tudi poetičnim realizmom ter brutalnostjo dogajanja uspe Eggers za dobrih deset minut gledalca povleči v svoj svet okrutnega nasilja, hladnih medčloveških odnosov in gotskega vzdušja, vzetega iz romanov ameriškega pisca Cormaca McCarthyja. Mojstrski kratki film bodočega kralja grozljivk.

Talk Radio (1988)

Greatish Performances #19 – Coffee for Two

Rating: 8 out of 10.

Njegovo ime je Barry Champlain. Je enako oboževan kot tudi osovražen radijski voditelj nočnega pogovornega šova, v katerem ne manjka ostrih besed, politične nekorektnosti in necenzuriranega obračunavanja med Barryjem in njegovim občinstvom. Zaradi svojega židovskega porekla je pogosta tarča telefonskih napadov pripadnikov neonacističnih tolp, ki prezirajo njegove močno liberalne nazore, še posebej močno pa jih boli, da se Barry z njimi spušča v verbalne konflikte glede občutljivih tematik kot so rasizem, holokavst in homofobija. Z današnjega vidika je kontraverzna drama Talk Radio, eden od bolj (krivično) spregledanih filmov Oliverja Stona, nekakšna zlovešča napoved časov, ki prihajajo; časov, ko se mediji napajajajo s senzacionalizmom, sluzavo politično korektnostjo ter lažnimi novicami, občinstvo pa goji skorajda mazohističen odnos do ljudi, katerega močno prezira, hkrati pa se ni sposobno obrniti stran in ignorirati glas, ki mu ni povšeči. “Če me sovražite, zakaj me potem poslušate?” večkrat vpraša Champlain v vrhunski igralski predstavi Erica Bogosiana (ta je s Stonom tudi napisal scenarij, ki temelji na njegovi istoimenski gledališki predstavi, ki je delno povzeta po resničnem življenu radijskega voditelja Alana Berga, ki sta ga leta 1984 umorila dva pripadnika neonacistične tolpe) in Stone v svoji ostri drži ne popušča pri serviranju bolečega sporočila, ki bi lahko služilo kot groteskno ogledalo družbe, ki se tudi po več kot 35. letih ni kaj bistveno spremenila. Četudi se glavnina filma odvija v notranjosti radijskega studia, dogajanje ni niti približno dolgočasno ali razvlečeno, še posebej zaradi pikrih dialogov, spretne montaže in Bogosianove magnetne predstave, ki uspe sicer izredno zoprno osebnost približati gledalcu do te mere, da je ta celo nadnjo očaran. Z drugimi besedami; Barry Champlain, Oliver Stone in nenazadnje tudi Talk Radio vas izzivajo, da jih ignorirate.