Vid Šteh

Eden od najpomembnejših ameriških piscev Cormac McCarthy je poleg svojega unikatnega (in za mnoge nevzdržnega) pripovednega sloga znan tudi po delih, v katerih si zastavlja vprašanja o moči vere v Boga in v kakšnem eksistencialnem položaju sta personifikacija višje sile ter njen služabnik oz. vernik. Pa vendar McCarthy še nikoli ni bil tako brezkompromisno krut in iskren kot v gledališki igri The Sunset Limited, ki spregovori o dveh osebnostno raznolikih posameznikih, ki sta ločena po barvi kože, vendar ju združuje nenavaden dogodek; poskus samomora. V filmski adaptaciji igre, za katero je McCarthy tudi napisal scenarij, medtem ko jo je režiral igralski veteran Tommy Lee Jones, spremljamo Belega (Lee Jones), klinično depresivnega akademskega profesorja, ki zase trdi, da je pesimistični realist in ga prepričanje, da vsaka še tako lepa in čudovita stvar na tem svetu slej ko prej zbledi, pripelje do ponesrečenega poskusa samomora, vendar ga pred usodnim dejanjem reši Črni (Samuel L. Jackson), nekdanji kaznjenec, ki je med prestajanjem kazni spoznal Boga. Črni povabi Belega v svoje skromno stanovanje in dvojica se zaplete v dolg pogovor, kjer sta na preizkušnjo postavljeni njuna popolnoma različna pogleda na življenje. The Sunset Limited je igra, ki jo je težko spraviti v gledljivo filmsko obliko, pa vendar Lee Jonesu ta izziv uspe dokaj dobro, četudi se film nikoli docela ne uspe znebiti “gledališkosti” materiala. Sočni McCarthyjevi dialogi in pričakovano odlična igralska nastopa igralskih veteranov poskrbijo, da film kljub statičnemu / klavstrofobičnemu dogajanju nikoli ne izpade (preveč) dolgočasno. Še vedno pa ostaja dejstvo, da je The Sunset Limited film, ki od gledalca zahteva veliko pozornosti in potrpljenja, prav tako pa pripravljenost na to, da vendarle ugotovi, da na tem svetu vse stvari niso črno-bele in da imata tako neozdravljivi optimizem in uničujoči negativizem svoje plasti, vredne raziskovanja.

Zdi se, da v današnjih časih pogostih samooklicanih izvoljencev ljudstva, ki hrepenijo po oblasti in slednjo postopoma spremenijo v tiranijo, znamenita Shakespearjeva tragedija Macbeth funkcionira ne zgolj kot mojstrsko delo klasične dramatike, ampak kot nekakšna strašljiva prerokba ter zlovešč opomin, da kljub civilizacijskemu napredku mehanizmi oblasti ostajajo enaki. Epska zgodba o častihlepnem škotskem kralju Macbethu, ki se preko izdaje, umora in korupcije povzpne na prestol in sčasoma postane ujetnik lastnih frustracij, zamolčanih grehov in obsesij po popolnem nadzoru nad svojim življenjem in življenjem tistih, ki ga obkrožajo, je sicer na filmskem platnu zaživela že mnogokrat, zato se je bilo upravičeno vprašati, kaj novega lahko v že znano zgodbo prinese legendarni režiser Joel Coen (tokrat brez asistence svojega brata Ethana). The Tragedy of Macbeth z ohranjanjem arhaičnega teksta in dokaj zvestim sledenjem zgodbi iz tragedije ohranja pompozni in tragičnih duh Shakespearjevih del, vendar pa se po estetski in vizualni plati močno spogleduje s filmi iz obdobja nemškega ekspresionizma, še posebej neme klasike The Cabinet of Dr. Caligari. Zdi se nenavadno, toda Coenov film je bližje psihološki grozljivki kot pa klasični tragediji, še posebej zaradi izredno temačnega vzdušja, minimalistične scenografije, ki že meji na odrsko postavitev, privlačne črno-bele fotografije, zlovešče glasbene podlage, mnogih grotesknih podob in širokih kadrov, kjer se simbolični pomanjšani liki sprehajajo po napol zapuščenih in orjaških prostorih, zaznamovani z značilno temačno srednjeveško arhitekturo. In ravno ta pristop del film unikaten in fascinanten, pa četudi bodo mnogi oboževalci bratov Coen nekoliko razočarani, saj The Tragedy of Macbeth ne vsebuje zanju značilnega humorja, odštekanih likov in absurdnih situacij, ampak pri gledalcu zbuja nelagodje in celo strah, kar pa ni nujno slaba novica, saj Macbethova zgodba najbolje funkcionira kot strašljivo opozorilo o tem, kako daleč lahko pripeljeta častihlepnost in tiranstvo. Film kakopak zadane v polno tudi zaradi odlične igralske zasedbe, kjer z oskarjevskimi nastopi postrežeta znova fenomenalna Denzel Washington in Frances McDormand, nič slabša pa ni ostala zasedba, četudi bi nekatere znala zmotiti njihova teatralnost in melodramatičnost. The Tragedy of Macbeth bo nedvomno razdelil gledalce in se ne uspe prilagoditi vsakemu okusu, vendar je hkrati dovolj edinstven in fascinanten film, da ga sladokusci zlepa ne bodo pozabili.