Vid Šteh

Zgodbe priljubljenega japonskega pisca Harukija Murakamija so zaznamovane z močno humanistično noto ter navdihnjenim intimnim vpogledom v najbolj ranljive predele vseh nas, pa četudi nam včasih končni avtoportret ni povsem všeč. Ena od teh zgodbe je tudi Drive My Car iz zbirke kratke proze Man Without Women, ki služi kot okvirni navdih za pričujoči istoimenski film; v obeh spremljamo zgodbo gledališkega igralca Yusuke Kafukuja, ki dve leti po nenadni smrti svoje žene sprejme vlogo režiserja Čehove slovite predstave Striček Vanja. Med bivanjem v Nagasakiju mu je po gledališkem protokolu dodeljena mlada osebna voznica Misaki, s katero po začetnem nezaupanju stke nenavadno, vendar iskreno prijateljstvo, hkrati pa se je prisiljen soočiti s krivdo zaradi ženine smrti ter preko enako ganljivega kot tudi mučnega procesa samospoznavanja najti nov smisel življenja. Četudi zgodba na prvi pogled deluje osladno klišejsko in bi spadala v žanr cenenih čezlužnih TV limonad, je Drive My Car izredno poglobljena, subtilna in iskrena karakterna študija praktično vsakogar izmed nas, ki v določenem trenutku v življenju trči ob prepreko, zaradi katere začne odpirati nova, neodkrita poglavja lastne eksistence, preko njih pa tudi spoznanja, ki jih je morebiti vedno hranil v sebi, vendar sam do sebe ni bil dovolj odkrit, da bi se jih zavedal. Melanholična čustvena drama se izvrstno prepleta z elementi poetičnega filma ceste, pa četudi večino časa liki fizično ostajajo na istem mestu, zato pa so njihova notranja potovanja toliko bolj razburkana in katarzična. Najbolj hvalevredno spoznanje pa je to, da film navkljub skoraj trem uram več kot upraviči svojo dolžino, saj na potrpežljiv način razvije odnos med osrednjima likoma in ju namenoma ne zaplete v romantični odnos, ampak ju izriše kot posameznika, ki v prelomnem obdobju življenja potrebujeta drug drugega. Odlične igralske predstave, vrhunska režija, močni dialogi, umirjena glasba ter boleče iskren, žalosten in delno zabaven vpogled v naš kaotični vsakdan naredijo iz filma Drive My Car še enega od biserov modernega japonske sedme umetnosti.

The Worst Person In The World': Cannes Review | Reviews | Screen

Kadar je govora o razlikah med moškimi in ženskami, pridemo med drugim tudi do ugotovitve, da so ženske v najbolj občutljivih obdobjih svojih življenje pod hudim družbenim pritiskom. Kadar moški prestopi mejo 40. let, ni nič nenavadnega, če je samski, brez otrok ali družine, medtem ko se ženske že v poznih 20. letih znajdejo v eksistencialni stiski, saj jih nenapisana družbena pravila “silijo” v razmisleke o materinstvu, poroki ali vsaj resnejšem partnerskem odnosu, pa četudi ženska za to ni nujno pripravljena. To stisko skuša na grenko sladek način prikazati romantična komična drama The Worst Person In The World danskega režiserja Joachima Trierja; v njem v razponu štirih let spremljamo življenje mlade Julie (odlična Renate Reinsve), ki nerodno kobaca med iskanjem kariere, prave ljubezni ter splošnega smisla življenja v obdobju, ko je brezskrbna mladost samo še oddaljen spomin in nanjo čakajo izzivi dobe odraslosti. Trier spretno in s pravo mero edinstvenga skandinavskega humorja, trpkega realizma in rahle hollywoodske sentimentalnosti prikaže stisko glavne junakinje, ki nemudoma omreži gledalca s svojim prikupno zmedenim šarmom ter iskrenih pristopom, ki ga Trier uporabi pri analiziranju življenjskih situacij praktično vsakogar izmed nas. Ravno zato The Worst Person In The World ni zgolj lahkotno romantično razvedrilo, ampak tudi generacijski film o t.i. “pred-milenijcih” in njihovem strahu pred sklepanjem resnih zvez, sledenjem svojim sanjam ter izpolnjevanjem že omenjenih družbenih pravil. Takšnih filmov je sicer zadnja leta veliko, kar je tudi edina šibkost pričujočega izdelka; usoda glavne junakinje tega filma je usoda glavnih junakinj vsebinsko podobnih izdelkov, zato Trier sledi predvidljivi (upam si celo reči; formulaični) formi, četudi to nekajkrat uspešno prekine z nekonvencionalnimi pripovednimi prijemi. Na srečo ta familiarnost materiala ni moteča, še posebej zaradi odličnih igralskih predstav, toplega humorja in srce parajočega epiloga, ob katerem smeh nadomestijo solze grenkega vsakdana. The Worst Person In The World ni pretirano izviren, je pa dovolj očarljiv in realen, da bo zbudil gledalčevo pozornost.