Vid Šteh

Finančna kriza, ki je izbruhnila med letoma 2007 in 2008, je pošteno zatresla tla gospodarskih trgov ter v širšem družbenem kontekstu poskrbela za še večji razkol med bogatimi in revnimi. Zaradi številnih lukenj v sistemu in finančnih malverzacij so mnoga podjetja in banke postala potapljajoče se ladje, iz katerih so se izvlekli le tisti z dovolj vpliva in denarja v žepu, medtem ko so se ostali morali zadovoljiti s praznimi obljubami in še bolj praznimi denarnicami. Margin Call, po resničnih dogodkih posnet režijski prvenec J.C. Chandorja, je postavljen v notranjost nepremičninske banke, ki se v slabih 24. ura spremeni iz finančno zelo uspešne ustanove v gospodarski Titanik, ki pa ni tik pred potopom, ampak že pošteno pod gladino. Povod za nenaden kolaps je tičal v odkritju podatkov o projekciji stanja na finančnem trgu, ki je bil pred tem že vrsto let odvisen od nezanesljivih transakcij ter najemanja kreditov, katere ni bilo mogoče nikoli odplačati. Sliši se kot nekaj zapletenega, toda Margin Call ni film, ki bi gledalca pretirano utrujal s podrobnostmi iz sveta financ, saj v ospredje postavlja predvsem boj za ekonomsko preživetje med vplivnimi lastniki in njihovimi podrejenimi, ki so pogosto predstavljali žrtveno jagnje njihovih slabih odločitev. Iz tega sledi sklep, da je Chandorjev film nekakšna drama o preživetju, le da džunglo nadomesti (v svojem bistvu še bolj nevarna) kapitalistična divjina, ki ne pozna usmiljenja do nikogar, etičnost in moralna odgovornost pa se umikata strupenemu cinizmu in pomanjkanju empatije. Da film zadane v polno s svojim močnim sporočilom, se je treba zahvaliti predvsem zvezdniški igralski zasedbi (Kevin Spacey, Jeremy Irons, Zachary Quinto, Paul Bettany, Demi Moore, Simon Baker), odličnim dialogom, ki se lahko kosajo z najboljšimi deli dramatika Davida Mameta ter razumljiv prikazom sveta, ki je za mnoge izmed nas (namerno) prepleten s frustrirajočo birokracijo. Margin Call je pomemben film, ki je pri posredovanju svojega sporočila enako neusmiljen in brutalno iskren kot svet, katerega prikazuje.

Filmi, ki svojo zgodbo razvijajo v nasprotni smeri, to se pravi, da z mnogimi zastavljenimi vprašanji ne vodijo do odgovorov, ampak nazaj do še več vprašanj, so v današnjem času, ko se zdi, da mora filmska industrija gledalce dobesedno pitati z dolgoveznimi razlagami dogajanja, še kako dobrodošli. Pa vendar ima ta pristop tudi določene meje oz. lahko se zgodi, da greš v svoji enigmatičnosti tako daleč, da na koncu niti sam več ne veš, kaj bi rad dosegel. Goody Goody je takšne vrste film; atmosferična grozljivka je postavljena v že kar klišejsko kočo sredi zasneženega gozda, kjer je naslovna junakinja tik pred porodom (njena močna želja je bila, da bi rodila na domu), ob strani pa ji stojijo partner Jayson, njegova sestra Candace in zdravniška babica Sarah, ki pa čuti, da je z nerojenim otrokom nekaj hudo narobe. Tekom noči se v koči začnejo dogajati nenavadne stvari, ki vodijo do zastrašujočega in predvsem krvavega epiloga. Goody Goody spretno izkoristi omejenost na eno samo lokacijo in dramatično dogajanje z rojstvom otroka pospremi s prepričljivo temačno atmosfero, mikavno skrivnostnostjo in v zadnji tretjini s prepričljivimi posebnimi učinki. Dobre igralske predstave in nepredvidljiv potek zgodbe poskrbijo, da film ne postane preveč generičen, prav tako pa imamo znova opravka z izdelkom, ki dokaže, da lahko z malo ustvari ogromno. A kot že rečeno; Goody Goody je film, ki se niti ne trudi z iskanjem odgovorov na številna zastavljena vprašanja, kar zna močno razdeliti gledalce; nekatere bo zamotanost zgodbe privlačila, spet druga pa frustrirala, vendar pa se v obeh primerih pa zdi, da je režiser in scenarist Raymond Creamer vztrajal pri skrivnostnosti bolj zaradi tega, ker ni sposoben najti smiselne odgovore na nekatere dele zgodbe in se raje zateka k izgovoru, da mora biti vse prepuščeno gledalčevi interpretaciji. Navkljub tej težavi je Goody Goody simpatična atmosferična grozljivka, ki le za las štrli iz povprečja.