Resident Evil (2026)

Rating: 8 out of 10.

Zack Cregger se je po dveh odličnih grozljivkah Barbarian in Weapons, s katerima si je prislužil naziv enega od mojstrov “sodobne groze”, lotil precej tveganega podviga; ustvariti filmsko adaptacijo kultne računalniške igre Resident Evil, ki ne bi posnemala vse elemente igre in jim zgolj nadela “filmsko preobleko”, ampak razvila povsem samostojno zgodbo, ki se odvija v svetu dotične igre. Cregger je bil zaradi tega pristopa deležen kritik s strani puristov, ki vsako odstopanje od izvornega materiala razumejo kot izdajo, toda režiserjev pristop je točno tisto, kar uspešne fiilmske adaptacije računalniških iger močno potrebujejo. Namesto znanih likov kot sta Leon Kennedy, Jill Valentine in Chris Redfield je glavni junak pričujočega filma zdravstveni kurir Bryan (odlični Austin Abrams), ki mu je naročena dostava paketa v splošno bolnišnico mesta Racoon City, ki pa je doživelo izbruh skrivnostnega virusa, zaradi katerega se prebivalci spreminjajo v zombije. Resident Evil je adrenalinska, strašljiva, gnusna in nepričakovano zabavna dirka s časom, kjer Cregger ne obremenjuje gledalca z dolgimi razlagami dogajanja, ampak vzpostavi sila preprost konflikt, kjer mora lik priti od točke A do B in pri tem preživeti, kar je tudi poanta vsake grozljive o preživetju. Pot do cilja je pospremljena z vrhunsko atmosfero, nekaterimi mojstrsko izpeljanimi trenutki groze in suspenza, prepričljivimi posebnimi učinki, domiselnim gravžem, ki se neposredno klanja zapuščini telesnih grozljivk zgodnjega Davida Cronenberga, izvrstnim zvokom in vzorno uporabo humorja, ki nikoli ne prevlada nad resnostjo dogajanja. Navkljub povsem samostojni zgodbi pa Cregger ne pozabi na domiselna namigovanja na nekatere najbolj prepoznavne elemente računalniških iger (npr. neprestano streljanje ključavnic na vratih, ikonično orožje), zato bi filmu težko očitali, da nima nič skupnega z njimi. Resident Evil tako spada med najboljše filmske adaptacije računalniških iger, Cregger pa je znova dokazal, da je mojster svoje obrti.

Tony (2026)

Rating: 8 out of 10.

Ena od pogostih napak mnogih filmskih biografij je, da želijo v relativno kratkem času (povprečno v dveh urah) pokriti toliko pomembnih točk v življenju potretirane osebe, da izpadejo prenasičene, plitke in nefokusirane. Tony je biografija, ki se tej pasti spretno izogne, saj se osredotoča predvsem na zgodnje obdobje naslovnega lika, priznanega kuharskega mojstra in popotnika Anthonyja Bourdaina, ki je svoje razburkano kariero podrobneje popisal v uspešnici Kitchen Confidential. Film režiserja in scenarista Matta Johnsona, ki se je v preteklosti že večkrat izkazal kot nekonvencionalen in delno celo eksperimentalen filmar, sledi Bourdainu, ki sanja o karieri uspešnega pisatelja, vendar ga življenjske okoliščine pripeljejo v mesto Provincetown, kjer ostane brez družine, strehe nad glavo in denarja. Sreča se mu nasmehne, ko ga pod okrilje vzame lastnik restavracije in nauči kuharskih spretnosti, obenem pa se trudi osvojiti srce svoje srednješolske simpatije Nancy. Navkljub umeščenosti v kulinarično okolje je Tony v prvi vrsti očarljiva karakterna študija impulzivnega mladeniča, ki mora na lasti koži občutiti davek t.i. popolne svobode, med iskanjem samega sebe pa odkrije skrite talente, ki igrajo pomembno vlogo v njegovi kasnejši bogati karieri. Srce Johnsonovega očarljivega filma je predvsem čudovita igralska predstava Dominica Sesse v vlogi Anthonyja, ki bi bil z lahkoto prikazan kot stereotipen razvajen mulc, vendar ga močan scenarij ter igralčeva prezenca obogatita z ogromno čustvene globine in kompleksnosti. V kulinaričnem smislu je Tony hrustljava poslastica, začinjena z izvrstnim smislom za humor, živahnim tempom in toplo zgodbo, Johnsonova spretna režija pa ves čas ohranja idealno ravnovesje med prizemljeno karakterno dramo in mainstreamovsko naravnano komedijo. Film, ki kuhanje naredi zabavno in navdihujoče.