Kitajski animator Liu Jian je leta 2010 zbudil pozornost občinstva z neodvisno animirano dramo Piercing I, ki je grobo realistično prikazala stanje Kitajske po izbruhu finančne krize leta 2008 in kakšne posledice je ta pustila na malem človeku. S tega vidika bi lahko rekli, da je Janov naslednji celovečerec, animirana črna komedija Have a Nice Day nekakšno duhovno nadaljevanje že omenjenega filma, saj se znova osredotoča na življenja ljudi, potisnjenih na rob družbe in prisiljenih v brezglavo dirko za hitrim zaslužkom, pri čemer pa jih ovira lastna nesposobnost, pohlep in egocentričnost. Eden od njih je tudi Xiao, ki svojemu šefu, sicer vodji lokalne tolpe, odtuji kovček, poln denarja, s katerim bi svojemu dekletu plačal lepotno operacijo (oz. novo operacijo, s katero bi popravila posledice prejšnje, neuspešne lepotne operacije). Drzen in nepremišljen načrt se kakopak spremeni v katastrofo, za Xiaom oz. njegovim denarjem pa se poženejo najeti morilci, pohlepna zakonca, newagerski parček in člani tolpe s šefom na čelu. Za razliko od precej temačnega in depresivnega vzdušja filma Piercing I je Have a Nice Day bistveno bolj humoren in kreativno odštekan, a še vedno nasilen, ciničen in zaznamovan z bridkim realizmom, ki je usmerjen v prikaz družbenih razlik in stanja kapitalističnega duha Kitajske po uradnem koncu finančne krize. Na svojevrsten način je Jianov film s svojo spretno nekonvencionalno pripovedno nitjo, pestro galerijo čudaških likov in pogosto subtilno črnim humorjem nekakšen poklon klasikam kot sta Pulp Fiction in Fargo, kjer so v ospredju popolnoma vsakdanji ljudje, ki po sili razmer postanejo nesposobni lopovi in oportunisti. Za Jiana značilna minimalistična animacija, zabavni dialogi, živahno dogajanje in mnogo trenutkov bizarnega poetičnega realizma so glavni aduti mojstrovine, po kateri bo vsak dan lepši.

Animirana kriminalna drama Piercing I je eden od kitajskih filmov, nastalih brez državne finančne podpore. Režiser, scenarist in animator Liu Jian v realizacijo projekta vložil dobesedno vse; z ženo sta prodala svoje stanovanje in poleg prihrankov uspela najti finančno podporo pri sorodnikih, stroški nastajanja filma pa so se povzpeli na 100 tisoč dolarjev, kar je za popolnoma neodvisni film malo bogatstvo. Animirani film se odvija v Pekingu ob izbruhu finančne krize leta 2008; tedaj se na Kitajskem zaprejo mnoge tovarne, s tem pa izgubi službe na tisoče ljudi, med drugim tudi Zhang Xianojun, ki je bil nekdaj zaposlen v tovarni čevljev, sedaj pa skupaj s svojim najboljšim prijateljem životari po mestnih ulicah in opravlja priložnostna dela. Ko se odloči, da bo zapustil mesto in se vrnil nazaj v rodno vas, da bi postal kmetovalec, ga tik pred odhodom policija obtoži zločina, ki ga ni zagrešil, temu pa sledijo dogodki, ki temačni zgodbi dodajo ščepec črnega humorja, tarantinovskega nasilja in pristnega socialnega realizma. Animiranki Piercing I se pozna, da je bila posneta za malo denarja, kar v določenih primerih filmu daje prepotrebno avtentičnost in iskrenost, žal pa tudi nekatere začetniške napake, ki pa nikoli niso tako usodne, da bi izdelku odvzele unikaten avtorski pečat ter Jianovo drzno prepletanje grobega realizma in krvave poetike. Prvo, kar pri gledalcu zbudi pozornost, je izredno minimalistična in skorajda morbidna animacija, kjer je podoba Pekinga daleč od kičaste turistične razglednice; z izpostavljenimi skoraj praznimi mestnimi ulicami in žalostnimi podobami industrijskih predelov, kjer je življenje že zdavnaj ugasnilo, Peking deluje kot mesto duhov, kar izvrstno podoživi brezizhodnost in otožnost sveta, prizadetega zaradi finančne krize, glavni liki pa so namerno zelo skopo opisani in zreducirani na enodimenzionalne človeške zombije, ki skušajo preživeti, vendar pri tem v resnici ne živijo. Film brez olepševanja in z inovativnimi prijemi (še posebej nelinearna pripovedna nit) gledalcu približa grozljivo realnost Kitajske, kjer se pod njenim površjem skrivajo korupcija, nasilje in pohlep. A kot že rečeno; filmu se pozna, da je bil posnet za malo denarja, še posebej pri glasovih igralcev oz. slabe kvalitete njihovih posnetkov. A to je davek, ki ga je potrebno plačati, če delaš film popolnoma sam in brez pomoči vplivnih studijev in ravno ta pomanjkljivost morebiti filmu Piercing I doda še več avtentičnosti in iskrenosti, ki jo v filmih pogrešamo.