The Wrestler (2008)

The Wrestler Ending Is Still Perfect 10 Years Later

Rating: 10 out of 10.

Darren Aranofsky je znan kot filmar, ki svoje like spušča skozi težke fizične in psihične preizkušnje, končni rezultat njihovega truda pa je običajno poraz ali pa zmaga s (pre)visoko ceno. In četudi sta filma Pi in Requiem for a Dream gledalca pošteno stresla do kosti in ga spustila v svet brezupa in večne mizerije, je The Wrestler bolj most med obema skrajnostima; tokrat imamo namreč opravka z likom, ki ima sicer vse možnosti, da razreši svoje konflikte, vendar pa ga lastna težavna osebnost in surovost sveta, ki ga obdaja, vedno znova vlečeta na eksistencialno dno. Glavni junak filma je Randy “The Ram” Robinsons (Mickey Rourke, ki v osnovi igra samega sebe), profesionalni ameriški rokoborec, ki je bil v 80. letih na vrhuncu svoje slave, dve desetletji kasneje pa je zgolj bleda senca svojih zlatih dni; vidno postaran, utrujen, zasvojen z jemanjem zdravil, ne more plačati najemnino za bivanje v zanikrnem prikoličarskem nasilju, zato med tednom opravlja težaška dela, za vikend pa skuša obuditi nekaj stare slave z udeležbo na cenenih rokoborskih predstavah. Ko po eni od borb doživi srčni infarkt in ga zdravniki opozorijo, da bo moral zavoljo lastnega zdravja prisiljen končati kariero rokoborca, se Randy skuša zbližati s svojo odtujeno hčerko in striptizeto Cassidy. The Wrestler je iskrena, brutalna in emocionalno močna psihološka drama o zlomljenem človeku, ki ga spremljamo na razpotju; po eni strani bi rad zakrpal praznine lastnega življenja in se odkupil za svoje grehe, po drugi pa ga na vsakem koraku spremlja lažen blišč sveta ringa, kjer Randyju uspe vsaj za nekaj sekund, kolikor traja posamezna borba, okusiti nekaj momentov relavantnosti in ponosa. Aranofsky s pomočjo močnega scenarija, težkim odmerkom grobega realizma, domiselne izbire glasbe (poleg minimalističnega soundtracka je moč slišati hard rock / glam uspešnice iz 80. let) in fenomenalnih igralskih predstav (še posebej Rourka, ki hodi na tanki meji med igranjem in imitacijo lastnega življenja) ustvari presežek, ki bo gledalca ganil do solz, pa četudi bo pri tem trčil ob mnoge dileme, ki mejijo na avtodestruktivnost glavnega lika in njegovo zoprno trmo. The Wrestler je večplastna zgodba o erosu in tanatosu, ki čepi v vsakomur izmed nas.

The King of Pigs (2011)

HKW | The King of Pigs (Dwae-ji-ui wang)

Rating: 7.5 out of 10.

“Oni so kot hišni psi, ki ne počnejo nič drugega kot zgolj uživajo v svojih življenjih. In mi smo prašiči, ki žremo njihovo hrano,” je srhljiva misel, ki poganja južnokorejsko animirano psihološko dramo The King of Pigs, sicer celovečerni prvenec Yeon Sang-hoja, ki se je v kasnejših letih gledalcem najbolj zapisal v spomin z zdaj že kultno zombi grozljivko Train to Busan. Pričujoča animiranka se vrti okoli naključnega srečanja nekdanjih srednješolskih prijateljev, ki začneta obujati spomine na mladosti, vendar pa je ta vseprej kot nostalgično idilična; na šoli, kamor sta hodila, je namreč med učenci vladal neuradni kastni sistem, kjer so se najmočnejši in najbolj popularni učenci združevali v t.i. pse, medtem ko so bili izobčenci in tisti z neprilagojenim obnašanjem označeni za prašiče. Dvojica, ki je vsakodnevno podvržena tako verbalnemu kot fizičnemu nasilju, najde zaveznika v čudaškem najstniku, ki živi v prepričanju, da bo prevladal nad huligani zgolj tako, da postane še bolj nasilen in hudoben kot oni. Zato ne preseneča, da se nekega dne odloči za radikalen podvig; pred celotno šolo bo izvedel samomor, sošolci, ki so ga mučili, pa bodo krivdo za njegovo smrt nosili celo življenje. The King of Pigs ni zgolj eden najbolj depresivnih, mučnih in temačnih animiranih filmov, ampak tudi daleč najbolj avtentičen vpogled v problematiko medvrstniškega nasilja in širšega družbenega komentarja o razslojenosti ljudi, ki ni omejena zgolj na srednješolske klopi, ampak tudi na obdobje odraslih, kjer sta vpliv in denar edina kriterija, po katerih smo ljudje vrednoteni. Sang-ho pri dostavljanju sporočila ne hrani z močnimi klofutami in gledalca ujame v svoj izredno depresiven, brezizhoden in mučen krog življenja, ki bi ga lažje imenoval kar pekel. Zna se zgoditi, da bo brezkompromisna umetniška vizija in temačnost materiala nekoliko pretežak zalogaj za povprečnega gledalca, nekatere pa bi znala zmotiti nekoliko statična in neprivlačna animacija, toda The King of Pigs je film, katerega sporočila ne morete preslišati. Je mučna psihodrama, kjer ni prostora za srečen konec in enostavno rešitev problemov.