Ali po številnih dokumentarcih, igranih filmih, izdanih avdio posnetkih in knjigah resnično potrebujemo še en film o razvpitem serijskem morilcu Tedu Bundyju? To je glavno vprašanje, ki se porodi pred ogledom biografske drame No Man of God, še enega filma, ki skuša gledalcu razgaliti omenjenega klavca na čim bolj intimen ter iskren način, ne da bi pri tem zapadel v pretirano demoniziranje (kolikor je pač to možno) ali nenamerno poveličevanje osrednjega lika. Film sicer ni klasična biografija, saj pokriva zgolj zadnja leta Bundyjevega življenja, ko se je ta zaradi suma številnih umorov mladih deklet naposled znašel za rešetkami in poskušal na vse možne načine preprečiti svojo usmrtitev, hkrati pa je navezal nenavadno prijateljstvo z mladim in naivnim agentom FBI, Billom Hagmaierjem, ki skuša preko pogovorov z Bundyjem izoblikovati reprezentativni profil tipičnega serijskega morilca. Posebnost filma No Man of God je, da se ta povečini odvija kot gledališka igra, saj je glavnina dogajanja postavljena v notranjost zasliševalne sobe, kjer Hagmaier in Bundy skušata skleniti nekakšno zavezništvo in vezo zaupanja, pa četudi prvega vodi zgolj motiv, da bi iz Bundyja izsilil priznanja za storjene zločine. No Man of God je film, ki polaga vse svoje adute v prezenco glavnih igralcev Elijaha Wooda in Luka Kirbyja v vlogah Hagmaierja in Bundyja in glede tega je dokaj uspešen; Wood s svojim večno deškim obrazom in nedolžnim pogledom v očeh prepričljivo upodobi naivnega, vendar odločnega agenta FBI, nasproti pa mu stoji fenomenalni Kirby, ki je od vseh filmskih upodobitev Bundyja daleč najboljši. Kirby ni zgolj vizualno podoben Bundyju do te mere, da je že kar strašljivo, ampak tudi perfektno zajame njegove značajske poteze, manipulativno naravo in zlovešči šarm, po katerem je bil znan. Ravno zaradi močnih igralskih predstav je gledalec ves čas močno vpet v samo dogajanje, pa četudi film zgolj ponavlja že stokrat slišana dejstva o Bundyju in z vidika informiranja ne ponudi nobenega novega vpogleda v njegovo življenje. In slednje je tudi edina napaka sicer kompetentno narejene dialoške drame; Bundy je namreč bil že tolikokrat obravnavan, da je praktično nemogoče postreči z zgodbo, ki bi podala nova šokantna razkritja, zato No Man of God nikoli ne uspe docela upravičiti svojega obstoja. A kot že rečeno; film se uspe gledalcu odkupiti z odličnimi igralskimi predstavami, spretno spisanimi dialogi ter subtilnim razgaljanjem mita, ki se je spletel okoli Bundyja. Kljub temu pa je že skrajni čas, da bi čezlužniki v svoji fascinacijami nad serijskimi morilci na velikem platnu lahko počasi preusmerili pozornost na še koga drugega kot zgolj Bundyja.