Slovenska osamosvojitvena vojna je v domačem filmu zastopana predvsem v obliki dokumentarcev, medtem ko je na to temo nastala zgolj peščica bolj ali manj neposrečenih izdelkov kot je šlampasti TV zvarek Neizstreljeni naboj in Šprajcev pozabljeni film Felix, ki pa je bil ob izidu deležen zgolj posmeha. To praznino skuša nekoliko zapolniti kratki film 91′, ki spregovori o dveh prostovoljcih teritorialne obrambe, ki sta sredi vojne za Slovenija na straži in si krajšata čas s popivanjem ter sanjarjenjem o boljši prihodnosti v novonastali državi. Film režiserja, scenarista in glavnega igralca Luka Štigla se sprva odvija kot t.i. “buddy-buddy” komedija o dveh zabušantih, ki med drugim razmišljata o tem, kje bo Slovenija čez 30 let, sta prepričana, da v samostojni državi ne bo nikomur treba delati do 65 leta in špekulirata o tem, če bosta na novih slovenskih dinarjih upodobljena Janša ali Kučan, ki pa ju bomo čez 30 let pozabili. Te kratke šaljive debate kakopak služijo kot žalostna refleksija prihodnosti oz. časov, ki šele prihajajo, z današnje perspektive pa kakopak predstavljajo žalostno ironijo in tega se Štiglov film še kako zaveda. Morebiti celo preveč, kar je tudi glavni problem filma; 91′ je film, ki ničesar ne prepušča spontanosti in gledalcu po osnovnošolsko narekuje, kaj je poanta prikazane zgodbe, nerodni dialogi, ki se spogledujejo s satiro, pa ne premorejo dovolj subtilnosti in so spisani preveč na prvo žogo, da bi z njimi film pridobil na globini in domiselnosti. Z drugimi besedami; ko skuša film 91′ biti satiričen, ne pusti globjega vtisa, ker za to ni dovolj drzen in samozavesten oz. ker mora vsako sporočilo posredovati gledalcu na najbolj bolečo očitne načine. Kar pa ne pomeni, da je Štiglov film slab. Pravzaprav je zelo soliden; s tehničnega vidika mu ni kaj očitati, igralske kreacije so spodobne (četudi ni povsem jasna poanta camea Mitja Okorna v vlogi vojaka, ki na straži opravlja veliko potrebo) in priznati je treba, da zadnja tretjina poskrbi za presenetljivo čustven epilog, kjer film razgali banalnost razdvojenosti med narodi in nevarnosti radikalnih ideologij, ki so Balkan pripeljale do prelivanja krvi za naslednjih deset let. S tega vidika bi lahko rekli, da bi 91′ bolje funkcioniral kot resna drama, ne pa kot zmes zadete komedije, površinske satire in humanitarne drame. A kot že rečeno; 91′ je spodoben prispevek k obujanju spominov na osamosvojitveno vojno.
Author Archives: Vid Šteh
No Man of God (2021)

Ali po številnih dokumentarcih, igranih filmih, izdanih avdio posnetkih in knjigah resnično potrebujemo še en film o razvpitem serijskem morilcu Tedu Bundyju? To je glavno vprašanje, ki se porodi pred ogledom biografske drame No Man of God, še enega filma, ki skuša gledalcu razgaliti omenjenega klavca na čim bolj intimen ter iskren način, ne da bi pri tem zapadel v pretirano demoniziranje (kolikor je pač to možno) ali nenamerno poveličevanje osrednjega lika. Film sicer ni klasična biografija, saj pokriva zgolj zadnja leta Bundyjevega življenja, ko se je ta zaradi suma številnih umorov mladih deklet naposled znašel za rešetkami in poskušal na vse možne načine preprečiti svojo usmrtitev, hkrati pa je navezal nenavadno prijateljstvo z mladim in naivnim agentom FBI, Billom Hagmaierjem, ki skuša preko pogovorov z Bundyjem izoblikovati reprezentativni profil tipičnega serijskega morilca. Posebnost filma No Man of God je, da se ta povečini odvija kot gledališka igra, saj je glavnina dogajanja postavljena v notranjost zasliševalne sobe, kjer Hagmaier in Bundy skušata skleniti nekakšno zavezništvo in vezo zaupanja, pa četudi prvega vodi zgolj motiv, da bi iz Bundyja izsilil priznanja za storjene zločine. No Man of God je film, ki polaga vse svoje adute v prezenco glavnih igralcev Elijaha Wooda in Luka Kirbyja v vlogah Hagmaierja in Bundyja in glede tega je dokaj uspešen; Wood s svojim večno deškim obrazom in nedolžnim pogledom v očeh prepričljivo upodobi naivnega, vendar odločnega agenta FBI, nasproti pa mu stoji fenomenalni Kirby, ki je od vseh filmskih upodobitev Bundyja daleč najboljši. Kirby ni zgolj vizualno podoben Bundyju do te mere, da je že kar strašljivo, ampak tudi perfektno zajame njegove značajske poteze, manipulativno naravo in zlovešči šarm, po katerem je bil znan. Ravno zaradi močnih igralskih predstav je gledalec ves čas močno vpet v samo dogajanje, pa četudi film zgolj ponavlja že stokrat slišana dejstva o Bundyju in z vidika informiranja ne ponudi nobenega novega vpogleda v njegovo življenje. In slednje je tudi edina napaka sicer kompetentno narejene dialoške drame; Bundy je namreč bil že tolikokrat obravnavan, da je praktično nemogoče postreči z zgodbo, ki bi podala nova šokantna razkritja, zato No Man of God nikoli ne uspe docela upravičiti svojega obstoja. A kot že rečeno; film se uspe gledalcu odkupiti z odličnimi igralskimi predstavami, spretno spisanimi dialogi ter subtilnim razgaljanjem mita, ki se je spletel okoli Bundyja. Kljub temu pa je že skrajni čas, da bi čezlužniki v svoji fascinacijami nad serijskimi morilci na velikem platnu lahko počasi preusmerili pozornost na še koga drugega kot zgolj Bundyja.
