Reminesence (2021)

Reminiscence' Review – The Hollywood Reporter

Rating: 3.5 out of 10.

Za začetek nekaj besed o režiserki pričujočega filma; Lisa Joy je izvršna producentka, soustvarjalka, scenaristka in režiserka priljubljene ZF nadaljevanke Westworld, ki jo mnogi uvrščajo med televizijske vrhunce omenjenega žanra, zato je razumljivo, da so bila pričakovanja pred rojstvom njenega celovečernega prvenca, ZF noir kriminalne uganke Reminescence visoka. Film si okvirno idejo sposobi iz Nolanove moderne klasike Inception, čeprav ni njena čista kopija; v bližnji prihodnosti zaradi klimatskih sprememb voda poplavi večino mesta Miami, zaradi pogostih vročinskih valov pa se ljudje zadržujejo zunaj zgolj ponoči. Med njimi je tudi Nick, ki ima s svojo kolegico v lasti posebno napravo, ki posamezniku omogoča podoživljanje spominov; ena od njegovih strank je tudi skrivnostna Mae, ki se oglasi s sicer nedolžno prošnjo, da bi ji v spominih našel ključe od stanovanja. Po opravljenem poslu se dvojica zaplete v razmerje, nekaj mesecev kasneje pa Mae izgine neznano kam, Nick pa skuša odkriti, kaj se ji je zgodilo in s tem najti odgovor na vprašanje, kdo je sploh njegova izvoljenka in koliko svojega življenja je skrila pred njim. Kot je že razvidno, se film ne more pohvaliti z izvirno vsebino, saj vsak del njegove zgodbe spominja na nekaj, kar smo že videli; po vizualni podobi spominja na Inception, po cyberpunkovski urediti sveta na mojstrovino Blade Runner, po vzdušju, dialogih in zapleteni strukturi zgodbe pa se zgleduje po noir klasikah kot sta The Maltese Falcon in Chinatown. Zdi se nenavadno, da bi ravno Joyjeva tako lenobno in nesubtilno kopirala celo kopico filmov, vendar pa to niti ni največja težava izdelka; neizvirnost bi filmu lahko odpustili, če ta ne bi bil strašansko dolgočasen, razvlečen in sterilen. Reminescence je film, ki se trudi povedati čustveno zgodbo o iskanju izgubljene ljubezni, toda na tem področju gladko pogrne zaradi tega, ker sta glavna junaka (Nick in Mae) nezanimiva in enodimenzionalna, njuno razmerje pa ne premore nobene globine ali motiva, da bi gledalcu zanju moralo biti mar. Ne pomaga niti to, da je zgodba po nepotrebnem zapletena, nabašena s plitkimi stranskimi liki ter mučno počasnim tempom, o futurističnem svetu, znotraj katerega se film odvija, pa v slabih dveh urah ne izvemo ničesar fascinantnega in tako ostaja na ravni nepomembne kulise. Edino, kar film reši pred popolnim potopom, je to, da se Hugh Jackman kot Nick s svojo karizmo trudi vnesti nekaj življenja v zgodbo, njegova kemija s službeno kolegico pa je bistveno bolj zanimiva od mrtve romance z leseno Rebecco Ferguson. Žal pa je to odločno premalo, da se ob filmu Reminescence ne bi dolgočasili in ironično pomislili, da gre za izdelek, katerega v spominih nikoli ne bi želeli podoživeti.

In The Heights (2021)

In the Heights Review: A Movie Musical Dream Come True | IndieWire

Rating: 6 out of 10.

Ni potrebno dolgo razmišljati o tem, zakaj je muzikal In The Heights osvojil naval izredno pozitivnih odzivov s strani filmskih kritikov. Gre za razkošni plesno-pevski spektakel, ki skuša reprezentirati vsakdanje življenje, hrepenenja, sanje in tegobe hispanske skupnosti v soseščini Washington Heights v New Yorku. Tu imamo Usnavija, skromnega trgovca, ki sanjari o tem, da bi realiziral sanje pokojnega očeta o odprtju trgovine v rodni Dominikanski republiki. Tu imamo Nino, ki se vrne iz prestižne univerze Stanford in skuša najti vmesno pot med iskanjem kariere ter ohranjanjem zvestobe do svoje skupnosti. Tu imamo Vanesso, ki je zaposlena v frizerskem salonu, vendar hkrati sanjari o karieri modne oblikovalke in umetnice. Tu imamo Sonnyja, ilegalnega migranta, ki bi si rad pridobil izobrazbo, vendar ga pri tem ovirajo dolgotrajni birokratski postopki. In tu imamo močno povezano skupnost, ki slavi raznolikost, strpnost, ljubezen in tradicijo. Film režiserja Jona M. Chuja, ki je pred tem že navdušil kritike in občinstvo s filmsko uspešnico Crazy Rich Asians, ni zamišljen zgolj kot klasični muzikal, temveč kot epsko praznovanje latino kulture, po vzdušju pa je sproščen, zabaven, politično korekten in za širšo publiko povsem neškodljiv film. Film sicer na trenutke skuša nasloviti nekatere problematike manjšin v ZDA (še posebej težaven položaj nedokumentiranih priseljencev) in postreže z dramatičnimi trenutki, vendar ne prvo ne drugo nima posebnega vpliva na splošno neobremenjen duh zgodbe. Žal pa je to glavni razlog, da In The Heights izpade kot precej pozabljiv in nepretresljiv film, ki o skupnosti, katero slavi, ne pove ničesar, kar ne bi zasledili v žanrsko in vsebinsko podobnih izdelkih. To, da je hispano manjšina ponosna na svoje poreklo in da mnogi revni sanjajo o boljšem življenju, na področju filma ne predstavlja nobene novosti, kvečjemu se zdi, da Chujev film zgolj reciklira zaplete in preobrate iz drugih, bistveno boljših filmov. Da ne bomo krivični; nekatere plesne scene so simpatične, igralska zasedba svoje delo dobro opravi, nemalo pesmi pa je zelo všečnih in melodičnih, toda zunaj tega je film še ena hollywoodska politično korektna in razvlečenega (film niti pod razno ne upraviči svojih dveh ur in pol, kolikor traja) limonada z ogromno stila in ne nujno šibko, vsekakor pa generično vsebino. Je pa res, da je In The Heights film, na katerega ni mogoče biti jezen; vse vpletene v projekt več kot očitno vodijo dobri nameni in včasih ne škodi, da si gledalec privošči nekaj neobremenjene zabave, toda zdi se, da so mnogi kritiki bili tako močno očarani nad pozitivno reprezentacijo hispano manjšin, da so ob tem pozabili, da v bistvu gledajo sila povprečen film.