Vid Šteh

S porastom priljubljenosti interneta in naraščujoče prisotnosti globalnega občinstva na njem do nas prihajajo zgodbe ljudi, katere sicer srečujemo na vsakem koraku, vendar jih hkrati redko opazimo. Incel je izraz, ki je v sodobni popkulturi prisoten že več kot desetletje, vendar pa je prišel v ospredje širše javnosti šele v zadnjih letih; z njim označujemo mlade moške v (večinoma) zgodnjih 20. letih, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso zmožni vzpostaviti normalnega stika z nasprotnim spolom in so obsojeni na t.i. “neprostovoljni celibat”. Kratki dokumentarec Shy Boys: IRL režiserke Sare Gardephe skuša gledalcu v dobre pol ure predstaviti omenjeno tematiko skozi perspektive treh posameznikov, sicer članov spletnega “incel” foruma Love-Shy, njihova prezenca pa pri gledalcu lahko zbuja sočutje, zgraženje in posmeh. Tako med drugim naletimo na fanta, več kot očitno homoseksualca v zanikanju, z moralno spornimi pogledi na ženske in svet nasploh, samooklicanega strokovnjaka za zmenke, ki sicer še ni bil na nobenem zmenku in večino časa nameni risanju amaterskih stripov, ki služijo kot priročnik za učenje “incelov” ter osamljenega fotografa, ki zaradi svoje nizke samozavesti in sramežljivosti ni zmožen nagovoriti nobene ženske. Shy Boys: IRL bi glede na ponujen material lahko izpadel kot burleskni dokumentarec, kar do določene mere tudi je, vendar ga Gardephova hkrati uspe sestaviti v dovolj koherenten, gledljiv in informativen izdelek, da ga je še vedno moč obravnavati kot kompetentno filmsko delo. Ena od režiserkinih pametnih potez je ta, da se odpove naraciji in preprosto pusti značajsko raznolikim osebkom pred kamero, da vsak zase razvijejo svojo zgodbo in razmišljanja in preko tega gledalcu ponudijo vpogled v pogosto bizarni svet “incelov”. Dokumentarec iz tega potegne sklep, da incel ni nujno duševno motena in nesposobna oseba (četudi nekateri v filmu delujejo tako), ampak tudi posameznik z blažjimi oblikami tesnobe in nevrotičnosti, zaradi katerih v očeh nežnejšega spola izpadejo čudaško. Shy Boys: IRL je film, kateremu se pozna amaterskost in bi lahko bil še bolj poglobljen, vendar pa je pri opravljanju svojega poslanstva iskren, duhovit in neposreden dokumentarec o posameznikih, katerim je ljubezen samo v pogubo.

The Last Thing I See: 'Akilla's Escape' (2020) Movie Review

Ulično življenje je tako ali drugače prepleteno z mnogimi ponavljajočimi se elementi, med drugim tudi z nasiljem, ki se žal pogosto nemoteno prenaša iz generacije v generacijo. To je še posebej razvidno pri uličnih tolpah, kjer izkušeni kriminalci brezsramno novačijo naivne mladeniče v svet organiziranega kriminala, drog in korupcije, njihova življenja pa postanejo tako surova in nasilna, da sčasoma postanejo čustveno hromi na dogajanja okoli sebe. Slednje predstavlja rdečo nit kanadskega otožnega neo-noir trilerja Akilla’s Escape režiserja in scenarista Charlesa Officerja, ki je zgodbo delno povzel po resnični jamajški ulični tolpi Shower Posse iz Toronta, vpleteno v množično trgovino z orožjem in mamili. Glavni (anti)junak filma je Akilla, jamajški priseljenec, ki ga avtoritativni oče že kot otroka rekrutira v svojo tolpo preprodajalcev in morilec, v dobi odraslosti pa se odloči temu življenju obrniti hrbet. Pa vendar se tekom ene noči njegovo življenje obrne na glavo, ko je priča ropu enega od svojih “poslovnih partnerjev” in skuša rešiti življenje 15 – letnemu prestopniku, v katerem vidi zrcalno podobo samega sebe. Film je narativno razdeljen na dva dela; v prvem spremljamo eno noč v življenju osrednjega lika, medtem ko drugega sestavljajo flashbacki iz Akillinega otroštva, ko se prvič spoznava z nasiljem, očetovimi militarističnimi pogledi na svet ter občutki brezizhodnosti. Officer uspe obe zgodbi spraviti skupaj v smiselno celoto, ki ponudi sicer dokaj splošen, vendar dovolj informativen vpogled v ozadje delovanja kanadskih uličnih tolp in kako njihova nasilna mentaliteta zastruplja možgane obupanih mladih ljudi, ki si želijo zagotoviti svoj prostor pod soncem. Dobre igralske predstave, vzdušna neo-noirovska atmosfera in zadovoljivo hiter tempo poskrbijo, da se gledalec nikoli ne dolgočasi, osrednji liki pa so dovolj življenjski, da se z njimi brez težav poistovetimo, pa četudi je okvirna zgodba dokaj predvidljiva in ne ponuja nobenih vidnejših žanrskih presežkov. Akilla’s Escape je v osnovi standarden triler, ki pa bo zadovoljil apetite ljubiteljev realističnih uličnih kriminalk.