Holler (2021)

Rating: 8.5 out of 10.

Četudi mnogi čislajo kapitalizem kot sistem, ki je odprl svobodni trg in ljudem ponudil neskončne priložnosti, je hkrati nemogoče zanikati, da je ta za seboj pustil tudi močan davek; podhranjeni in ponižani delavski razred, umirajoča industrija, visoka brezposelnost ter krvav boj za drobiž so v zadnjih letih postali del našega vsakdanjika, zato se idila t.i. “svobodnega trga” zdi bolj kot iluzija modela, ki nekatere nagradi, vendar pa mnoge tudi kruto kaznuje. Drama Holler, sicer celovečerni prvenec režiserke Nicole Riegel, ponudi vpogled v gnilo zobovje kapitalizma v času Trumpove Amerike, predozirane s populističnimi puhlicami o povrnitvi ugleda in časti delavskemu razredu. Film je postavljen v propadajoče industrijsko mestece, kjer sta srednješolka Ruth in njen brat Blaze podvržena okrutnemu boju za preživetje; njuna mater narkomanka je v zaporu, dvojica živi v hiši brez vode in elektrike, grozi pa jima tudi deložacija, zato skuša spraskati denar s prodajo odpadnega materiala. Njuno življenje postane še bolj zapleteno, ko je Ruth sprejeta na fakulteto, to pa dekle potisne v globoko osebno stisko, saj je razdvojena med iskanjem boljše prihodnosti s pridobitvijo izobrazbe ali nudenjem opore svojemu bratu, katerega ne želi zapustiti. Holler na trenutke resda ošvrkne površinkost Trumpovega populizma o reševanju “belega delavskega razreda”, vendar pa je v prvi vrsti zelo intimna in osebna zgodba o odraščanju mladega dekleta v vsej prej kot idiličnem okolju, zaznamovanim z množičnimi odpuščanji, občutki brezizhodnosti, prelivanjem znoja in krvi za drobiž ter celo fizičnim nasiljem. Film med drugim zadane v polno tudi z vzdušno vizualno podobo, ki je pričakovano temačna in polna spranih barv, odlično glasbo ter naturalistično igro, ob kateri bo gledalec za trenutek dobil občutek, da je priča dokumentarcu, ne pa igranemu filmu. Holler zna biti neprijeten film, vendar pa si je težko predstavljati, da bi ubral drugačen oz. bolj lahkoten ton; gre za film o težkih problematikah in ravno zato je še toliko bolj družbeno relavanten.

Spiral: From the Book of Saw (2021)

Spiral: From the Book of Saw Ending Explained: The Final Trap

Rating: 2.5 out of 10.

Zdi se nenavadno, da bi ravno Chris Rock, ki je znan predvsem po komičnih vlogah gobezdavih gizdalinov, nekega dne prišel na idejo za vnovični zagon franšize Saw, ki je s svojim domiselnim konceptom smrtonosnih pasti, ekstremnega nasilja, umazane snuff estetike in številnih absurdnih preobratov na nek način vplivala na razvoj žanra modernih grozljivk, ki spadajo v podžanr t.i. torture porna. Toda kombinacija Rockovega naspidiranega smisla za humor ter groteskne klavnice na papirju ne zveni tako napačno in bi lahko v franšizo, ki sicer že več kot desetletje tava po območju praznoglavih idej in dolgočasnih šokov, prinesla nekaj prepotrebne svežine. Spiral: From the Book of Saw teoretično gledano ni vnovični zagon franšize, ampak prej popolnoma nova zgodba v že uveljavljenem univerzumu; detektiv Zeke Barns (Rock) s svojim novim partnerjem pride na sled morilcu, katerega metode sumljivo spominjajo na zločine sicer že dolgo pokojnega Johna Kramerja (beri; Jigsawa), hkrati pa se zdi, da novega klavca vodi želja pa čiščenju korupcije znotraj policijskih vrst, kateri se je pred leti zoperstavil tudi Zeke in zaradi tega požel mnogo sovražnih pogledov svojih kolegov. Kot že rečeno; na papirju se zdi, da je Spiral: From the Book of Saw tisto, kar omenjena franšiza potrebuje, da bi (znova) ostala relavantna in ne zgolj avtoparodija, vendar pa se žal izkaže, da pričujoči film ne uspe doseči praktično nobenega zastavljenega cilja in gledalca prepriča zgolj v to, da bi franšiza Saw morala za nekaj let na zasluženi počitek. Glavna težava ni zgolj v tem, da postreže z boleče predvidljivo in dolgočasno zgodbo, ampak da je režiser Darren Lynn Bousman (ta je sicer pilotiral prejšnji sicer zelo spodobni nadaljevanji Saw II in Saw III) ni sposoben začiniti s prepričljivim vzdušjem in zadovoljivim nivojem suspenza. Delno tudi zato, ker zgodba in njeni liki nimajo prostora za dihanje in so zreducirane na modele, ki so po hitrem postopku zaklani ali pa omejeni na razlaganje že tako preveč klišejske vsebine z vse prej kot domiselnimi preobrati. Ne pomaga pa niti to, da v glavni vlogi nastopa Rock, ki se trudi biti smrtno resen, vendar ravno zato pogosto izpade nenamerno komično. Nasploh pa se zdi, da je Spiral: From the Book of Saw nekaj, kar bi morebiti vžgalo pri gledalcih približno 20 let nazaj, pa še tedaj ne bi dvignilo veliko pozornosti. A lahko smo prepričani, da ne bo minilo več kot dve leti, ko bo žaga znova zapela, saj Hollywoodu nikoli ni zmanjka argumentov za molzenje preživetih franšiz.