Znani pregovor pravi, da obleka naredi človeka, v primeru nemške zgodovinske drame The Captain pa bi lahko rekli, da ga ne zgolj naredi, ampak tudi spremeni. Film, postavljen v zadnje tedne 2. svetovne vojne, predstavi resnično zgodbo nemškega vojnega zločinca Willija Herolda, sicer dezerterja, ki na begu pred vojaško policijo naleti na zapuščeno vozilo s kovčkom, v kateri se nahaja uniforma odlikovanega stotnika. To si sprva nadene, da bi se pogrel, vendar pa zelo hitro postane del njegove nove identitete; Willi se namreč začne izdajati za stotnika in uspešno preslepi ljudi okoli sebe, imitiranje avtoritativne drže in strahospoštovanje, ki ga je deležen na vsakem koraku, pa ga začneta spreminjati v sadistično zverino, ki mimo sodišč in drugih zakonskih postopkov ukaže streljanja vojnih jetnikov, kasneje pa s svojo tolpo huliganskih vojščakov potuje po deželi in ustrahuje civilno prebivalstvo. The Captain se ponaša z absurdnim zapletom, ki pa je žal še kako resničen in služi kot pretresljiv prikaz tega, kako lahko en sam kos obleke služi kot močan instrument za množično manipulacijo; Herold je brez stotnikove uniforme popolni nihče, strahopetni vojaček, ki svoji domovini obrne hrbet, s svojo novo identiteto pa pridobi moč zlovešče avtoritete in to na absurdno preproste načine, saj nihče nikoli ne spregleda prevare z uniformo in namesto tega hladnokrvno sledi Heroldovim ukazom, po koncu vojne pa za seboj pusti več kot 300 trupel vojnih jetnikov in civilistov. Režiser in scenarist Robert Schwentke zgodbo prevarantskega stotnika oblikuje kot tragično grotesko, ki na subtilen način obravnava tragične razsežnosti zlorabe moči, hkrati pa se na satiričen način dotakne kaotičnega vzdušja znotraj nemške vojske, ki je še nekaj let pred tem slovela po železni disciplini in strogi organiziranosti, v Heroldovi zgodbi pa deluje povsem dezorientirano ter še bolj moralno zavrženo kot sicer. Film enako morečo, depresivno kot tudi absurdno vzdušje zaznamuje s preprosto in grobo, vendar nenavadno mikavno črno-belo fotografijo, močno dozo naturalizma in odličnimi igralskimi predstavami, kjer najbolj blesti predvsem Max Hubacher v glavni vlogi. The Captain je stilsko dovršen in vsebinsko močan film, ki svojo protivojno sporočilo zavije v morbidno farso in odo človeški neumnosti.

Filmi, ki tematizirajo grobo življenje za rešetkami, so gledalcem vedno znova fascinantni, saj s tem dobijo vpogled v vsakdan ljudi, do katerih iz takšnih ali drugačnih razlogov čutimo nekakšen odpor in moralne zadržke. Resda filmi kot je npr. Shawnshank Redemption ponujajo nekoliko bolj sočuten in celo ganljiv prikaz življenja za zaporniškimi zidovi, toda pri danski drami R tega naboja nikar ne pričakujte. Film režiserjev in scenaristov Tobiasa Lindholma in Michaela Noera že v uvodnih kadrih s sprano fotografijo, naturalističnimi igralskimi predstavami, dokumentarnim pristopom in skorajšnjo odsotnostjo glasbe nakaže, da imamo opravka z izdelkom, ki bo gledalcu služil kot močan udarec po licu. Zgodba filma je sicer preprosta in skorajda lenobno minimalistična; Rune je mlad prestopnik, ki ga zaradi nasilnega napada za dve leti pošljejo v zapor, kjer mu okoliščine niso prav nič naklonjene; zaradi lepega videza postane tarča pohotnih sojetnikov, življenje pa mu še dodatno grenijo nasilni in avtoritativni pazniki. Po spletu okoliščin in z dobršno mero iznajdljivosti se Rune uspe povzpeti po zaporniški lestvici, pa četudi si mora ob tem umazati roke in sodelovati pri tveganem poslu s preprodajo mamil. Glavna odlika in hkrati tudi slabost filma R je v tem, da ga bolj kot linearni potek zgodbe in osebnostna rast glavnega junaka zanima karseda grob in realističen prikaz brutalnih razmer v danskih zaporih, zatorej bodo gledalci, ki pričakujejo zgodbo z veliko akcije in preobrati, močno razočarani. R je skorajda trmoglavo ustaljen v enoličnosti zaporniškega vsakdana, kjer smo priča malo spremembam; tudi glavni junak, ki ima sicer vse možnosti za uspešno rehabilitacijo, se hitro podredi novi resničnosti in bolj kot želja po osebnostni rasti ga zanima okruten boj za obstanek. Tukaj ni prostora za dobre in slabe fante; vsi so v osnovi slabi, eni bolj, drugi pa manj, vsem pa je skupno to, da postavljajo lastno preživetje pred načela kot so zvestoba, čast in ponos. R je težaven, nasilen, grob in brezkompromisno krut film, ki bo najverjetneje razdelil gledalce, vendar pa je naloga umetnosti opozarjati, ne pa zgolj navdihovati in zabavati.