Vid Šteh

Billie Holiday: Andra Day on becoming singer in US vs. Billie Holiday

Billie Holiday velja za eno najbolj vplivnih jazz umetnic vseh časov, ki s svojo emocionalno vokalno interpretacijo pesmi ni zgolj navduševala občinstva, ampak hkrati spregovorila v imenu tistih, katerih glasove bi skoraj zadušila krvava ameriška zgodovina. Med njenimi najbolj znanimi pesmimi je vsekakor odmevna Strange Fruit iz leta 1939, v kateri prepeva o tedaj izredno občutljivi temi nekaznovanega obešanja temnopoltih na ameriškem jugu. Z današnjem vidika se zdi nenavadno, toda Holidayjeva je zaradi izvajanja omenjene protesniške pesmi pristala pod drobnogledom zveznih agentov FBI, ki so sredi medijsko odmevne vojne proti drogam izkoristili pevkino odvisnost od mamil ter jo na tak način poskušali odstraniti izpod soja žarometov. To obdobje njene kariere pokriva biografska drama The United States vs. Billie Holiday, kjer naslovno junakinjo v svoji prvi glavni vlogi odigra Andra Day. Glede na to, da gre za njen debitantski nastop, kjer se je soočila z zahtevno vlogo upodobitve ene najbolj družbeno relavantnih in karizmatičnih pevk vseh časov, lahko brez kančka dvoma potrdimo, da je svoje delo opravila z odliko. Dayjeva ne imitira Holidayjeva, ampak kar postane ona, ne da bi pri tem izpadla preveč melodramatično in pokroviteljsko; njeni nastopi na odru so veličastni, pohvaliti pa je treba tudi odločitev filmarjev, da so brez odvečne cenzure pokukali v ozadje njenega življenja in se odgovorno dotaknili njenih temačnih plati, še posebej odvisnosti od mamil, impulzivnega obnašanja ter samodestruktivnih nagnenj. Hkrati pa je Dayjeva žal tudi edini presežek, ki ga pričujoči film ponuja; Holidayjeva zgodba je vsekakor fascinantna in preveč pomembna, da si ne zasluži filmske uprizoritve, toda The United States vs. Billie Holiday navkljub visokim ambicijam ne uspe izkoristiti svojega potenciala in življenjsko pot umetnice predstavi na precej nefokusiran in površinski način. Režiser Lee Daniels skuša na vsak način ustvariti nekonvencionalno biografijo, kjer je življenje naslovne junakinje prikazano tudi preko sanjskih sekvenc ter nenadnih flashbackov, vendar takšen pristop ustvarja prej zmedo kot pa koherentno zgodbo. Nasploh se zdi, da film skače od enega dogodka do drugega brez rdeče niti in ob tem gledalca pušča hladnega (kar je glede na ponujeno zgodbo prava škoda), z izjemo Holidayjeve ni prav noben lik v filmu ustrezno razvit (še posebej njen ljubimec, sicer FBI agent Jimmy Fletcher, ki ne bi mogel biti bolj leseno dolgočasen), vtis pa še dodatno pokvari precej neroden scenarij, ki večkrat spominja na nekaj, na kar naletimo v srednješolskih gledaliških predstavah. The United States vs. Billie Holiday je tako vreden ogleda zaradi magnetnega nastopa Dayjeve, za bolj podroben in zanimiv vpogled v življenje Holidayjeva pa bo bolj primeren kakšen dokumentarec.

Dara iz Jesenovca, zgodovinska drama o 10 – letni deklici, ki mora preživeti grozote zloglasnega hrvaškega koncentracijskega taborišča Jesenovac, je dvignila veliko prahu še pred uradnim izidom, kar je med drugim sprožilo tudi tragikomično vojno med hrvaškimi in srbskimi uporabniki portala IMDB, ki so zaradi obravnavane tematike filmu bodisi dvigali ali zbijali oceno. Da v tej virtualni vojni samega filma ni nihče dejansko videl, kakopak ni treba poudarjati in to znova služi kot žalosten dokaz o tem, da je Balkan še vedno zastrupljen s skoraj perverznim sovraštvom med narodi nekdanje skupne države in da se iz krvave polpretekle zgodovine nismo naučili ničesar. Če slednje ne bi držalo, potem bi film Dara iz Jesenovca dojemali kot opomin na grozote druge svetovne vojne, ne pa zgolj kot poligon za politične manipulacije in razpihovanje nacionalizma. Film je namreč v prvi vrsti zgodba o moči preživetja v okolju, kjer je vsak dan lahko tvoj zadnji; deklica Dara, ki je odlično odigra Biljana Čekić, skuša ohraniti dostojanstvo, pogum in ljubezen do bližnjega, pa četudi je priča grozotam, ob katerih nemalokrat pomisli, da je svet oropan humanosti in empatije. Režiser Predrag Antonijević prepriča z dobršno mero zgodovinske natančnosti in suverenim pristopom do obravnavanja sicer pogosto prezrtega poglavja hrvaške polpretekle zgodovine, hkrati pa film gledalcu ne prizanaša z brutalnimi (a na srečo ne eksplotacijskimi) prizori tako fizičnega in psihičnega nasilja nad taboriščniki s strani ideološko zaslepljenih ustašev. Mnogo prednosti filma pa ne pomenijo, da film Dara iz Jesenovca nima težav; verjetno največja je ta, da gledalcu pogosto narekuje, kako mora čutiti, pa četudi je to že jasno razvidno iz samega prizora. Pogosta uporaba pretirano melodramatične glasbe in približani posnetki prestrašenih otroških obrazov daje vtis rahle čustvene manipulacije nad gledalcem, nekoliko moteč pa je tudi srednješolski simbolizem (npr. če kdo od glavnih likov v zgodbi umre, smo priča njegovemu vstopu na vlak, ki ga odpelje v večnost), občasno nerodni dialogi in amaterska igra, zaradi katere film izpade preveč gledališko. Navkljub nerodnostim pa je Dara iz Jesenovca še vedno kompetentno narejen film na temo grozot, za katere si želimo, da se ne bi ponovile.