Ko je v začetku 80. let na velika platna prispel Indiana Jones, sloviti arheolog s kavbojskim klobukom, bičem in že kar otročjo željo po norih avanturah, se sprva ni nihče zavedal, da bo tako hitro zrastel v popkulturni fenomen. Jones v nepozabni igralski kreaciji Harrisona Forda še danes ohranja status filmske ikone, ki tudi po 40. letih od izida filma Raiders of the Lost Ark uspešno kljubuje zobovju časa in ne kaže nobenih znakov zastarelosti. To sicer ni presenetljivo, saj je režiser Steven Spielberg leta 1981 ustvaril popolno akcijsko avanturo za vse generacije. Avanturo, ki je dovolj zabavna, razigrana in divja, da navduši mlado ter hkrati dovolj kompleksna, odrasla in nasilja, da jo odrasli gledalci ne bodo dojemali kot preveč pomehkuženo. Film je postavljen v zadnja leta pred začetkom 2. svetovne vojne in pošlje Jonesa na razburljivo potovanje okoli sveta, da bi odkril starodavni artefakt, ki ga hkrati v svoje roke želijo dobiti nacisti z željo po pridobivanju neomejene moči. Okvirna zgodba je resda nekoliko klišejska, toda to ni niti najmanj moteče, saj Raiders of the Lost Ark gledalcu dostavi tako visoko stopnjo suspenza, akcije in humorja, da lahko mirne volje konkurira mnogim sodobnim večmilijonskim hollywoodskim spektaklom. Tisto, kar prvi film o Indiani Jonesu dviga nad povprečno akcijo, je predvsem to, da ob vsej razbruljivi akciji, hitremu tempu in eksplozivnih šalah ne pozabi na srce in tako vlije visoko dozo življenja tako zgodbi kot njenim likom, ki so venomer simpatični (pa naj bodo dobri ali zlobni), neprestano menjavanje lokacij pa prav tako ne zmoti ritma filma, ki venomer ohranja primerno hitrost ter poskrbi, da dve uri mineta kot bi mignil. Raiders of the Lost Ark ni zgolj strašansko zabaven in razbruljiv tobogan, ampak vzoren primer blockbusterja, ki zna biti enako prepričljivi kot pretiran cirkus ali kot struna napeta pustolovščina za vse generacije.

Rodney Dangerfield (s pravim imenom Jack Roy) upravičeno velja za enega najboljših stand up komikov vseh časov in za nenadomestljivega kralja humornih enovrstičnic, v katerih je mešal cinizem, samoironijo ter komično patetiko. Njegov smisel za humor je bil resnično edinstven in kot takega ga je bilo težko uspešno prenesti na veliko platno, še posebej, če se zavedamo nevarnosti, da lahko liki, ki jih igra Dangerfield, postanejo zgolj karikature za streljanje enovrstičnic ne pa lahko poistovetljive osebe z osebnostno globino. Na srečo je Back To School tiste vrste film, ki je Dangerfieldov šarm in talent uspel izkoristiti do maksimuma in ustvaril naivno, lahkotno in strašansko zabavno nostalgično komedijo iz 80. let. V njej spremljamo milijonarja Thortona Melonija, ki mu je bilo kot otroku zabičano, da brez izobrazbe ne bo dosegel v življenju ničesar, a navkljub temu uspe postati korporacijski gigant, ki včasih sploh ne ve, kam z denarjem. Ko njegov sin naznani, da bo pustil študij, se Thorton spomni nasveta iz otroških dni in se odloči za tvegan podvig; znova se vpiše na fakulteto in kot najstarejši bruc v zgodovini šole skuša sinu vliti veselje do študija in ga hkrati opomniti o pomembnosti izobrazbe. Četudi Back To School s seboj nosi pomembno moralno sporočilo o tem, da za pridobitev ustrezne izobrazbe ni nikoli prepozno, naj gledalec ne pričakuje pretirano globokega in kompleksnega filma; gre za povsem sproščeno filmsko razvedrilo, ki v prvi vrsti zabava z Dangerfieldovimi pogosto za počit smešnimi enovrstičnicami, njegovo klovnovsko obrazno mimiko ter odštekanimi nastopi stranskih likov (še posebej pokojni “kričeči” stand up komik Sam Kinison v vlogi zagretega profesorja zgodovine). Kar je posebej pohvalno, je to, da noben od likov ni pretirano karikaturen (resda pa jih večina prav tako ni posebej zanimivih) in da je humor topel in sofisticiran, o vulgarnosti in straniščnem izvabljanju smeha pa ni ne duha ne sluha. Back To School ima res za lase privlečeno zgodbo in neverjetne zaplete, toda za oboževalec pokojnega Dangerfielda je vsekakor obvezna roba.