Last Days (2005)

Rezultat iskanja slik za last days 2005

Rating: 8 out of 10.

Gus Van Sant velja za enega najbolj unikatnih filmskih umov, ki se je zmožen spogledovati s komercialno všečnostjo (Good Will Hunting, Milk) kot tudi z artističnimi eksperimenti, ki preizkušajo gledalčevo potrpljenje. Med slednje spada tudi njegova trilogija Smrti, ki jo predstavljajo filmi Gerry, Elephant in njeno “sklepno” dejanje Last Days, o katerem bo torkat tekla beseda. Glasbena art drama je močno navdihnjena s turboletnim zasebnim življenjem glasbenika Kurta Cobaina, frontmana legendarne grunge senzacije Nirvana, ki je 5. aprila 1994 pri komaj 27. letih storil samomor in s tem postal eden od prvih padlih “junakov” izgubljene generacije X. Velja opozoriti, da Van Santov film ni biografija, saj je v ospredju popolnoma izmišljen lik, ki pa več kot očitno vleče ogromno vzporednic z resničnim Cobainom; Blake (Michael Pitt, ki je sicer presunljivo podoben pokojnemu pevcu) je glasbenik, ki vse težje prenaša bremena slave, zato se pred javnostjo umakne v osamo zanemarjene vile sredi gozda, kjer preživlja dneve o igranju na kitaro, tavanju po naravi in druženju z zadrogiranimi prijatelji. Last Days je zamišljen kot tiha in meditativna drama, ki se bolj kot s klasično naracijo in dramatičnim dogajanjem ukvarja z subtilnim raziskovanjem problematične psihe mladega glasbenika, ki je obtičal v svetu samote in nerazumljenosti, Van Sant pa to poanto podkrepi z dolgimi statičnimi kadri mirujoče narave, širokih planov Blakovega tavanja naokoli ter naturalističnih igralskih predstav. Zaradi nekonvencionalnega pristopa, ki ga uvrščamo med estetiko t.i. počasnega filma, seveda film ne bo povšeči večini gledalcev, saj zna ta pošteno preizkušati njihovo potrpljenje (in če smo pošteni, bi Van Sant lahko film nekoliko skrajšal), mnogi pa bodo celo menili, da film nima nobene poante. Slednje mogoče drži, toda nemogoče je zanikati Van Santovo drzno vizijo, ki tokrat na najbolj boleče iskren in mestoma celo srhljiv način razgali univerzalne teme o osamljenosti modernega človeka.

I Care A Lot (2020)

Rezultat iskanja slik za i care a lot

Rating: 7.5 out of 10.

Odkar smo jo imeli priložnost videti v Fincherjevi uspešnici Gone Girl, se zdi, da se igralka Rosamund Pike najbolje znajde v vlogah oportunističnih, egocentričnih in ciničnih zlobnic, zato tudi ne preseneča, da je bila idealna izbira za glavno vlogo v črnokomičnem trilerju I Care A Lot. Pikova igra do obisti pokvarjeno oskrbnico starejših ljudi Marlo, ki jo bolj kot zdravje in dobro počutje svojih klientov zanima, koliko njihovega premoženja lahko steče v njene roke. Skupaj s svojo partnerko in ljubimko tako brezvestno opeharita ljudi, Marlina cinična drža in neskončen apetit po hitrem zaslužku pa sprva kažejo, da ji svet kleči pred nogami. Toda njena umazana kariera zavije v nepredvidljivo smer, ko prevzame skrb nad premožno upokojenko, ki v sebi hrani mnogo več skrivnosti kot jih je Marla sposobna obvladati. I Care A Lot je v prvi polovici izredno hudobna in odrezava črna komedija, ki se drzno odloči distancirati od problematiziranja Marlinih dejanj in namesto tega skuša najti odtenke očarljivosti v njeni zlobni osebnosti. Filmu to kakopak uspe zaradi odlične igre Pikove, ki se znova počuti kot doma; s hladnokrvnim obrazom, strupenim jezikom in nastopaško pozo pretirano karieristične ženske, ki se na poti do cilja (postati milijonarka) ni pripravljena odreči ničemur, kaj šele, da bi se česa prestrašila. Živahen tempo, odlična elektronska glasba, prefinjeno zloben humor in čudaško simpatična osrednja (anti)herojka naredijo iz filma sofitsticirano satiro na temo požrešnosti in agresivnosti kapitalizma, kjer sta dostojanstvo in čast enačena z denarjem in vplivom. Škoda le, da tega satiričnega naboja film ne izkoristi v drugi polovici, ko se spremeni v sicer napet, zabaven, vendar rahlo formulaičen kriminalni triler z obvezno kričeče stereotipnimi ruskimi mafijci, ki strežejo po življenju glavnega lika. Druga polovica filma bo hkrati tudi razdelila občinstvo iz dokaj upravičenih razlogov; če smo od I Care A Lot pričakovali prikaz vzpona in padca osebe, ki je ujeta v ideal ameriških sanj (podobno kot npr. Tony Montana v klasiki Scarface ali pa Jordan Belfort v biografiji The Wolf of Wall Street), film svoje satirične podtone nenadoma potisne v ozadje, pritisne na gumbe filmske #metoo retorike in Marlo želi spremeniti v tragično junakinjo na begu pred kriminalci, pa četudi se ona kot lik osebnostno ni spremenila in je še vedno pokvarjena, nemoralna in oportunistična baraba. Na srečo se film nekoliko odkupi z zaključkom, kjer je pravici (vsaj delno) zadoščeno, zato je končni rezultat povsem zadovoljiv; I Care A Lot zna biti problematičen film in svojega satiričnega potenciala ne izkoristi do maksimuma, a je kljub temu kvalitetna zabava.