Vse umetnike je na tak ali drugačen način zaznamovala bolečina, toda lahko se strinjamo, da je bila mehiška slikarka Frida Kahlo na tem področju prav posebna mojstrica; njeni znameniti avtoportreti so odražali njeno bolečino, ki ni bila zgolj duševna, ampak tudi fizična, saj je njeno mladost zaznamovala tragična prometna nesreča, v kateri bi skoraj izgubila življenje. Na srečo je Kahlova uspela nemoč nad pohabljenostjo njenega telesa uspela projecirati na slikarsko platno in vse ostalo je – kot radi rečemo – zgodovina. Z drugimi besedami; Kahlova je umetnica, večja od življenja in zato je posneti biografski film o njej toliko bolj zahtevna naloga. Romantična drama s preprostim naslovom Frida kronološko sledi naslovni junakinji skozi različna obdobja v življenju, največ poudarka pa daje na njenem razburkanem, težavnem in več kot četrt stoletja trajajočem zakonu z znamenitim mehiškim surrealistom in revolucionarjem Diegom Riviero. Prvo, kar bo gledalec nemudoma opazil pri filmu, je neverjetna igralska bravura Salme Hayek, ki se z občudojočo determinacijo preobrazi v Kahlovo ter fenomenalno upodobi njeno velikansko in pogosto neobvladljivo osebnost, hkrati pa jo uspe razgaliti kot občutljivo dušo, ki lahko zdrži marsikaj, vendar pa ima vsaka bolečina zanjo tudi svoje meje. Hayekova, ki je še nekaj let pred tem filmom bila zreducirana na vloge seksi zapeljivk v akcijah tipa Desperado in From Dusk till Dawn, se tokrat resnično izkaže s svojo oskarjevsko predstavo, seveda pa ni nič slabši veteran Alfred Molina kot Riviera, ki je prikazan presenetljivo kompleksno, da ga gledalec vzljubi ali pa vsaj razume navkljub vsem osebnostnim napakam. Film se povečini pregledno in dokaj konvencionalno dotakne vseh pomembnejših točk v Fridinem življenju, izdelek pa navduši tudi z domiselno vstavitvijo umetničinih slik v samo zgodbo, da te postanejo izviren pripovedni element. Če bi filmu lahko kaj očitali, je to, da se morebiti preveč posveča Rivierini karieri in še posebej na polovici postane Kahlova nekoliko obstranski lik, ki zgolj potrpežljivo sledi svojemu nezvestemu in ekscentričnemu možu, gledalec pa bi si na teh točkah želel, da bi bilo več pozornosti namenjene ravno naslovni junakinji. Na srečo je teh trenutkov malo in umetnica še vedno pride do svojega izraza, še posebej po zaslugi fenomenalne Hayekove. Več kot spodoben poklon likovni pionirki bolečine.
