Vid Šteh

Sundance 2012. Antonio Campos's "Simon Killer" on Notebook | MUBI

Filmar Antonio Campos je znan po svoji občudovanja vredni umetniški drži pripovedovalca zgodb, ki bodo gledalcu neprijetne ali ostudne. In če bi lahko na preprost način opisali njegov drugi celovečerec, dramski triler Simon Killer, bi lahko brez težav rekli Ameriški psiho v Parizu. Francoska prestolnica, kjer se pričujoči film odvija, pa tokrat ne postreže z podobami iz turističnih brošur in razglednic, temveč nas Campos spusti v klavstrofobično, depresivno in s hipnotično neo-noir estetiko obravano pariško podzemlje, kot smo ga bili deležni v Noejevi klasiki Irreversible. Naslovni junak filma je mladenič, ki odpotuje v Pariz, da bi prebolel konec razmerja z njegovo dolgoletno partnerko Michelle, tam pa se zaplete v dvojno romanco z dobrosrčno prostitutko Victorio in študentko literature Marianne, obe naivni dekleti pa skuša obdržati s pomočjo laži in čustvenih manipulacij. Simon Killer se v prvi polovici odvija kot otožna drama o osamljenem mladeniču, ki se je prisiljen soočiti z izgubo ljubezni, zato ta del zgodbe mine v številnih prizorih brezciljnega tavanja po mestu, nerodnega nagovarjanja deklet ter patetičnega masturbiranja v poznih večernih urah. Šele z vstopom prostitutke Victorie pa začne Campos odrivati strani melanholično plat zgodbe in razgali bistveno bolj temačno plat glavnega junaka, ki je sicer že od uvodnega kadra gledalcu dokaj sumljiva figura. Simon Killer je v svojem bistvu neobičajna karakterna študija, ki z mnogimi statičnimi kadri grafičnega seksa ter objektov in oseb brez fokusa in (pre)počasnim tempom razbije namerno vstavljeni imidž glavnega junaka kot dobrega fanta z zlomljenim srcem in tako se pred gledalčevimo očmi razgali potret sociopata, ki z ljudmi nesramno manipulira, jim laže v obraz ter izkorišča. Camposu je treba čestitati, da tako mračne plati človekove osebnosti predstavi na iskren in surovo realističen način, s pomočjo tesnobne vizualne podobe in odlične igre pa uspe še bolj prepričljivo izluščiti bistvo filma. In to se skriva v postopnem prikazu strašljivih podob, skritih za fasadami naših “popolnih” obrazov ter krepitve podobe dobrega fanta, za katero nam je sicer jasno, da nikoli ni in ne bo obstajala. Film zaradi brezkompromisnega umetniškega stila ni pisan vsakemu gledalcu na kožo, nekatere pa bi znal zmotiti tudi polžji tempo ter drobec nepotrebno razvlečenih scen, a kakšnih večjih napak pa Simon Killer nima. Kot že rečeno; Ameriški psiho je tokrat obiskal Pariz in pustil močan vtis.

Martha Marcy May Marlene (2011) directed by Sean Durkin • Reviews, film + cast • Letterboxd

Psihološki triler Martha Marcy May Marlene se glede na zaplet začne tam, kjer se vsebinsko podobni filmi končajo; naslovna junakinja pobegne iz primeža nasilnega kulta, kjer je živela dve leti in najde zatočišče pri svoji odtujeni starejši sestri, vendar jo kmalu zatem začnejo preganjati boleči spomini na mračno obdobje, ko je bila priča množičnim posilstvom, čustvenim zlorabam in fizičnemu nasilju s strani vodje kulta. Film režiserja in scenarista Seana Durkina po strukturi film razdeli na že omenjene flashbacke glavne junakinje ter njeno težavno prilagajanje novemu okolju, kjer je takoj jasno, da se dekle zlepa ne bo uspelo znebiti sence preteklosti in da bo njena integracija v “normalno” družbo vse prej kot enostavna. In četudi drži, da smo takšne zaplete v filmih že videli, se Martha Marcy May Marlene lahko pohvali s presenetljivo realističnim prikazom posledic, ki jih na posamezniku in njegovih bližnjih pusti težka psihična travma; gledalec tako spremlja kolaps glavne junakinje, ki se sooča s preteklostjo tako, da skuša od nje zbežati (Martha skozi celoten film nikomur ne zaupa, kaj se ji je v resnici zgodilo in je zato prepuščena sama sebi in svoji bolečini), vendar pa se ta skozi skrbno vkomponirane flashbacke, ki niti približno ne zmotijo ritma zgodbe, vedno znova (in pogosto nasilno) vrača v njeno zavest. Durkin zaplet z nasilnim kultom tako ne uporabi v namene suspenza, kot smo vajeni pri npr. grozljivkah, ampak motiv kulta uporabi bolj kot element vzroka, zaradi katerega pri posamezniku nastane travma in se postopoma razvija v dnevno nočno moro. Preproste rešitve konflika tu ni in Durkin se tega močno zaveda, zato povsem nenaden in nedorečen konec nosi globji smisel, saj pušča Martho na razpotju, na točki med norostjo in razsodnostjo. A film ne bi izpadel tako dobro brez fenomenalne igre Elizabeth Olsen, ki postreže s svojo najbolj raznoliko, zahtevno in čustveno kompleksno vlogo v svoji karieri, nič slabša pa nista Sarah Paulson kot njena starejša sestra in glas razuma ter John Hawkes, ki je kot vodja kulta s svojo umirjenostjo toliko bolj zlovešč in enigmatičen. Martha Marcy May Marlene je film za močne živce, kjer gledalec skupaj z glavno junakinjo išče vprašanja in pogosto obtiči v slepi ulici.