The Haunting of Bly Manor (2020)

The Haunting Of Bly Manor's Hidden Ghosts Will Be Explained

Rating: 7 out of 10.

Mike Flanagan je v zadnjih letih postal eden od t.i. “kraljev filmske groze”, saj je s svojimi pogosto nadnaravnimi / psihološkimi trilerji uspešno prestrašil gledalce tako velikih kot malih ekranov. In preko slednjih je presenetil dve leti nazaj z 10 – delno epsko nadaljevanko The Haunting of Hill House, ki je bila v mnogih pogledih zadetek v polno; postregla je s čustveno in kompleksno dramo o disfunkcionalni družini, katere življenje se obrne na glavo med sicer kratkotrajnim bivanjem v skrivnostni vili. Nadaljevanka je uspela gledalce ganiti in pošteno prestrašiti, zato je bila letošnja Flanaganova vrnitev na Netflix še toliko bolj vznemirljiva in polna visokih pričakovanj. A namesto nadaljevanja obstoječe zgodbe (če smo iskreni, se je ta čisto lepo sklenila) smo gledalci deležne popolnoma nove pripovedi z novimi liki (z igralci, ki so sicer nastopali že v prvi sezoni); The Haunting of Bly Manor pripoveduje nenavadno zgodbo o mladi varuški Dani, ki leta 1987 odpotuje v London in sprejme službo čuvanja dveh otrok v odmanjeni podeželski vili Bly. Tam se kmalu po njenem prihodu začnejo odvijati čudaški dogodki, za katerimi stoji vpliv močne nadnaravne sile. The Haunting of Bly Manor se močno naslanja na literarni opus britanskega pisca Henryja Jamesa in predvsem njegovo novelo The Turn of the Screw in ohranja vizualno podobo in vzdušje predhodne serije, a z nekaterimi občutnimi spremembami, ki bodo gledalce najverjetneje razdvojile. Tisti, ki pričakujete hitro in akcijsko naravnano zgodbo, boste razočarani, saj se Flanagan tokrat bistveno bolj osredotoča na zgodbo in odnose med liki kot pa na dostavljanje strašljivih prizorov. To s seboj prinaša tudi močno upočasnjen tempo, ki od gledalca zahteva ogromno potrpežljivosti in zbranosti, saj je zgodba na trenutke zelo zapletena in nakloni zelo malo sledi za boljše razumevanje dogajanja. Ta sprememba moje malenkosti ni preveč motila, saj so nastopajoči liki in njihove osebne zgodbe izredno zanimivi, igralske predstave pa znova prepričljive. Serija je počasna in enigmatična, vendar pa se splača vztrajati do konca (oz. vsaj do zadnjih dveh epizod), saj takrat postane znova strašljiva in še bolj čustvena kot kadarkoli prej. The Haunting of Bly Manor namreč ni toliko zgodba o duhovih, kot je o ljubezni in vseh blagoslovih ter prekletstvih, ki jih prinaša. Kot že rečeno; serija zna biti naporna in (pre)počasna, toda vztrajni boste poplačani za enako mero ganljivosti kot tudi strašljivosti.

The Trial of The Chicago 7 (2020)

The Trial of the Chicago 7 — Aaron Sorkin's drama is in the dialogue |  Financial Times

Rating: 7.5 out of 10.

Sodniška drama The Trial of the Chicago 7 režiserja in scenarista Aarona Sorkina ne bi mogla ugledati luči sveta ob bolj primernem času; živimo v obdobju vzpona mnogih aktivističnih gibanj, ki so svoje ideje ponesla tudi na ulice in s tem pošteno pretresla družbene temelje, žal pa rodila tudi nasilje in naraščujoče napetosti med protestniki in policijo, ki več kot enkrat bodisi zlorabi avtoriteto ali nehote prekorači svoja pooblastila. Film gledalca odpelje v politično napeto leto 1969, ko je pred sodišče privedena sedmerica protivojnih aktivistov, ki naj bi leto pred tem med nacionalnim srečanjem demokratske stranke vzpodbujala protestnike k spopadom s policijo. Kmalu po začetku procesa je mnogim postalo jasno, da so bili obtoženi zgolj žrtvena jagnja znotraj politične farse, ki je preganjala ljudi bolj zaradi njihovih “nedemokratičnih” in “antipatriotskih” prepričanj kot pa samih dejanj, za katera neposredno niso bili odgovorni. Sorkin se te absurdnosti kakopak zaveda in zato premeteno potegne vzporednice z več kot 50 let starim sodnim procesom ter današnjimi sodnimi mlini, ki so še vedno (ali pa celo še bolj) skorumpirani, politično motivirani ter brezbrižno nagnjeni k zlorabljanju najbolj osnovnih človekovih pravic. Tisto, kar je pri filmu najbolj pohvalno je to, da najde idealno ravnotežje med jezno dramo in satirično farso; mogoče se zdi, da močna prisotnost humorja ne bi ravno spadal v duh takšne zgodbe, toda Sorkin navkljub mnogim zabavnim trenutkom vedno ostaja resen, oster, zbadljiv in predvsem jezen, ne da bi pri tem izpadel pridigarsko ali ideološko enostransko kot npr. Spike Lee. Zgodba pred nami ni zgolj klasični boj dobrega proti zlu, ampak se tudi samozavetno dotakne stranpoti aktivističnih gibanj in pogostih nasprotij med umirjenimi protestniki ter radikalci, pa četudi oboje spremljajo iste ideje. Film polega tega odlikujejo močan scenarij, ostri dialogi in predvsem odlične igralske predstave, kjer se še posebej dobro izkažeta Eddie Redmayne in Sacha Baron Cohen v vlogi protivojnih aktivistov. Nekatere gledalce bo morebiti zmotila Sorkinova “centralistična” politična pozicija in nekoliko klišejsko izvedeni epilog, toda navkljub temu je The Trial of the Chicago 7 film, ki ga uvrščamo med nujne oglede.