Mike Flanagan je v zadnjih letih postal eden od t.i. “kraljev filmske groze”, saj je s svojimi pogosto nadnaravnimi / psihološkimi trilerji uspešno prestrašil gledalce tako velikih kot malih ekranov. In preko slednjih je presenetil dve leti nazaj z 10 – delno epsko nadaljevanko The Haunting of Hill House, ki je bila v mnogih pogledih zadetek v polno; postregla je s čustveno in kompleksno dramo o disfunkcionalni družini, katere življenje se obrne na glavo med sicer kratkotrajnim bivanjem v skrivnostni vili. Nadaljevanka je uspela gledalce ganiti in pošteno prestrašiti, zato je bila letošnja Flanaganova vrnitev na Netflix še toliko bolj vznemirljiva in polna visokih pričakovanj. A namesto nadaljevanja obstoječe zgodbe (če smo iskreni, se je ta čisto lepo sklenila) smo gledalci deležne popolnoma nove pripovedi z novimi liki (z igralci, ki so sicer nastopali že v prvi sezoni); The Haunting of Bly Manor pripoveduje nenavadno zgodbo o mladi varuški Dani, ki leta 1987 odpotuje v London in sprejme službo čuvanja dveh otrok v odmanjeni podeželski vili Bly. Tam se kmalu po njenem prihodu začnejo odvijati čudaški dogodki, za katerimi stoji vpliv močne nadnaravne sile. The Haunting of Bly Manor se močno naslanja na literarni opus britanskega pisca Henryja Jamesa in predvsem njegovo novelo The Turn of the Screw in ohranja vizualno podobo in vzdušje predhodne serije, a z nekaterimi občutnimi spremembami, ki bodo gledalce najverjetneje razdvojile. Tisti, ki pričakujete hitro in akcijsko naravnano zgodbo, boste razočarani, saj se Flanagan tokrat bistveno bolj osredotoča na zgodbo in odnose med liki kot pa na dostavljanje strašljivih prizorov. To s seboj prinaša tudi močno upočasnjen tempo, ki od gledalca zahteva ogromno potrpežljivosti in zbranosti, saj je zgodba na trenutke zelo zapletena in nakloni zelo malo sledi za boljše razumevanje dogajanja. Ta sprememba moje malenkosti ni preveč motila, saj so nastopajoči liki in njihove osebne zgodbe izredno zanimivi, igralske predstave pa znova prepričljive. Serija je počasna in enigmatična, vendar pa se splača vztrajati do konca (oz. vsaj do zadnjih dveh epizod), saj takrat postane znova strašljiva in še bolj čustvena kot kadarkoli prej. The Haunting of Bly Manor namreč ni toliko zgodba o duhovih, kot je o ljubezni in vseh blagoslovih ter prekletstvih, ki jih prinaša. Kot že rečeno; serija zna biti naporna in (pre)počasna, toda vztrajni boste poplačani za enako mero ganljivosti kot tudi strašljivosti.