Psihološko srhljivko Nocturne boste že po prvem ogledu neizogibno primerjali z mojstrovino Black Swan, saj sta si filma tako po tematiki kot stilu precej podobna. Oba obravnavata tragične posledice posameznikove determinacije, da izpopolni svoj umetniški talent do nevarne perfekcije in oba v svojo zgodbo vnašata elemente surrealnega oz. nadnaravnega. Nocturne se sicer bolj oklepa slednjega, vendar pa osnova ostaja ista; mlada sramežljiva umetnica skuša ubežati strahovom, ki jo ovirajo na poti do uspeha in pri tem prebudi najbolj temačne plati svoje osebnosti. Tokrat spremljamo sestri dvojčici Vivian in Juliet, ki si osebnostno ne bi mogla biti bolj različni; medtem ko je Vivian samozavestna in talentirana pianistka, je Juliet bistveno bolj zadržana in povprečna pri igranju na klavir. A ob vstopu na glasbeno akademijo se tekmovalnost med sestrama okrepi, Juilet pa začne ob pomoči glasbenega dnevnika nedavno preminule študentke padati v brezno norosti in pretiranih ambicij. Nocturne je moreč in temačen izlet v srce umetniške teme, ki si za osrednji motiv vzame umetnikovo kupčijo s hudičem (v filmu je omenjena Tartinijeva sonata Hudičev trilček, ki naj bi bila plod skladateljevega pakta s hudičem) in zato plača (pre)visoko ceno. Četudi se film dotika že videnih tematik in ne prikaže kaj bistveno novega, pa kljub temu še vedno prepriča s kompetentnim prepletanjem žanrov (od psihološkega trilerja, grozljivke pa vse do surrealne drame) in odlično igralsko predstavo Sydney Sweeney v glavni vlogi sprva sladke, potem pa vse bolj moralno sprevržene pianistke, ki skuša doseči talent s padcem v norost. Če film primerjamo s klasiko Black Swan, se z njo kakopak ne more primerjati, vendar pa vseeno ponudi dovolj močnega materiala, da ostane zasidran v trajnem spominu.
