Dark – 2. sezona (2019)

Breaking down the bombshell ending of Dark season 2 - Distinckt

Rating: 8 out of 10.

Drugo poglavje nemške nadaljevanke Dark bi lahko po izvrstni prvi sezoni lahko hitro izgubila svoj ustvarjalni duh in postala popolna zmeda. In če smo iskreni, na prvi pogled že kaže tako; druga sezona je namreč dobesedno napolnjena z nenadnimi preobrati, šokantnimi razkritji ter mrežami različnih zarot, da je včasih dogajanju že kar težko slediti. Nova sezona se odvija pol leta po zaključku prve, ko je večina osrednjih junakov obtičala v preteklosti in spoznala, da so jim usojene nenavadne sorodstvene vezi, zaradi katerih sta lahko ogroženi tako sedanjost kot prihodnost. Dark v drugi sezoni močno razširi koncept potovanja skozi čas in tega poveže s klasičnim bojem med svetlobo in temo, ki želita vsaka na svoj način manipulirati s časom in prostorom. Vse to morebiti zveni zapleteno in na nek način tudi je, toda nadaljevanka tudi v drugem poglavju uspe zgrabiti gledalčevo pozornost in ga peljati skozi labirint ugank, vdanosti v usodo ter prerokb, ki imajo nad posameznikom bistveno več kontrole kot se zdi na prvi pogled. Da, druga sezona Dark ima vse “adute”, da bi se lahko spremenila v negledljivo zmedo, toda s pomočjo jasno osredotočene režije, močnih dialogov ter spretnega prepletanja družinske drame z elementi znanstvene fantastike uspe ta znova prepričati in z vsakim preobratom dati občutek, da nosi smisel in da je pravzaprav del neke večje zgodbe. Hkrati tudi osrednji liki pridobijo več globine in kompleksnosti, saj vsak izmed njih igra popolnoma drugačno vlogo, kot smo je bili vajeni v prvi sezoni. Sicer je priporočljivo, da si med gledanjem priskrbite kakšno beležko in sproti ustvarite družinska drevesa, ki so ključnega pomena za razumevanje zapletenosti odnosih med glavnimi junaki. Nasploh pa lahko druga sezona Dark mirno stoji poleg prve, saj ostane zvesta njenemu duhu misterija in družinske drame, hkrati pa svoje koncepte kompetentno nadgradi. Tudi v drugo zmagoslavje.

Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004)

Lincoln Center

Rating: 8 out of 10.

Kadar pride do prekinitve zveze, si pogosto želimo, da bi najraje izbrisali spomin na osebo, zaradi katere smo bili na tak ali drugačen način prizadeti. Ta koncept brisanja spominov je prisoten tudi v ZF romantični drami Eternal Sunshine of the Spotless Mind, ki je uporabljen tako metaforično kot tudi dobesedno; zadržani in vase zaprti Joel se namreč po koncu razmerja s svobodomiselno in impulzivo Clementine odloči s pomočjo posebnega medicinskega posega izbrisati vse spomine na bivše dekle, vendar pa kmalu postane jasno, da ta čustveno močan in zapleten proces terja svoj davek. Scenarist Charlie Kaufman in režiser Michael Gondry gledalca povabita na humorno, vznemirljivo in surrealno potovanje skozi spomine glavnih junakov, še posebej Joela, ki je prepričan, da bo na tak način lažje prebolel izgubo, zaradi katere ne najde več smisla življenja. A navkljub ZF ozadju ter neuresničljivi tehnologiji je Eternal Sunshone of the Spotless Mind v prvi vrsti ganljiva romantična drama o zapletenosti človeških odnosov in kako ljudje skušamo rešiti samega sebe na napačne načine. Seveda pa film ob tem ne pozabi poudariti, kako močni in trmoglavi so lahko spomini in da se iz njih lahko tudi kaj naučimo, če jih le ne vidimo kot sredstvo za prebujanje osebnih travm. Srčika filma se skriva v odlični igralski zasedbi, kjer najbolj preseneti Jim Carrey v svoji najbolj umirjeni oz. prizemljeni vlogi doslej; namesto zanj značilne teatralnosti in glumaštva je Carrey tokrat sam sebi popolno nasprotje, kar je za gledalca še posebej dobrodošla osvežitev. Carreyju ob strani stoji vedno karizmatična in ljubka Kate Winslet, med glavnima junakoma pa je izoblikovala prav posebna in po svoje nenavadna kemija. Eternal Sunshine of the Spotless Mind uspe skreirati ljubezensko zgodbo za odrasle oz. za tiste, ki žanra romantičnih dram ne marajo preveč, ker jim je ta preveč sentimentalen. Tokrat imamo opravka s filmom, ki se medsebojnih odnosov loteva na presenetljivo zrel način in brez enostavnih rešitev, kar je še posebej razvidno v dvoumnem sladko / grenkem koncu. Ali se bomo iz lastnih napak česa naučili ali pa smo ljudje zgolj obsojeni na brezciljno tavanje v krogu zmot in slabih izkušenj? Pričujoči film na to ne odgovori, vsekakor pa je že dovolj, da gledalca vzpodbudi k tehtnemu razmisleku o sebi in svojem življenju.