Režiser Ang Lee je dolgo časa veljal za mojstra epskih akcijskih spektaklov, zato je bilo občinstvo še toliko bolj presenečeno, ko je leta 2005 postregel z intimno romantično dramo Brokeback Mountain. V njej se Lee poigrava s klišeji westerna, ki je že od nekdaj veljal za enega od najbolj “možatih” filmskih žanrov; nenazadnje ob omembi westernov pomislimo na srborite kavboje, ki raje streljajo kot govorijo, pijejo viski in osvajajo ženske. Brokeback Mountain to ikonično podobo kavboja razbije z zgodbo o dveh pastirjih Ennisu in Jacku, ki se leta 1963 odpravita na goro Brokeback, da bi čuvala črede ovac lokalnega rančarja, tekom njunega skupnega bivanja pa se med njima razvije sprva tesno prijateljstvo in kasneje ljubezen. Toda glavna junaka sta ujetnika sveta, ki njuna “prava jaza” dojema kot del nečesa neprimernega, nemoralnega in sprevrženega. Film tako spremlja Ennisa in Jacka v razponu 20 let, ko skušata živeti “normalno”, toda iskra med njima nikoli ne ugasne. Kot že rečeno; Lee v pričujočem filmu preseneti z izredno umirjeno režijo, ki se zanaša na dogodke, ampak predvsem na impresionistični pristop do razgaljanja notranjih doživetij glavnih junakov. Čudovite podobe ameriške divjine so uporabljene na zgolj kot paša za oči, ampak tudi kot prostor, v katerem lahko Ennis in Jack izrazita svoja najglobja, prvinska čustva. Film pri tem nikoli ne zapade v osladnost in sentimentalizem, ampak trmasto vztraja pri skoraj krutem realizmu, ki še bolj poudari kontrast med resnično ljubeznijo, ki jo doživljala glavna junaka in njima vse prej kot naklonjene življenjske okoliščine. Vse to pa ne bi imelo učinka brez fantastične igre Jaka Gyllenhaala in predvsem pokojnega Heatha Ledgerja, ki s svojo zadržanostjo, katero vse težje kontrolira, ironično prikaže široko paleto čustev. Brokeback Mountain je enako lep kot žalosten film, ki uspe tematizirati “prepovedano” homoseksulanost na subtilen, čustven in ganljiv način.